Bodo sveti možje ob koncu leta uspeli narisati nasmeh na srce državljanov oz. naših otrok in nasploh širše družbene skupnosti? Zadnja polna luna se je le nasmejala izjavam trenutno odgovornih, ki gradijo naše družbeno in socialno okolje. Enakovrednih ni, ker so jih prehiteli večvredni. Ostajajo pa upi, da bomo skupaj ter znali uresničiti naše skupne cilje. Gospodarska politika je postala igra nasmejanih, ki si upajo mahati s sekiro, čeprav še nikoli niso zares presekali polena. Lahko je nalagati drva v peč, če imaš že vsa razsekana in naložena v kotu. Iluzija v državi bi želela postati del vsakdanjika, ki ga moramo preseči. Imamo otroke, ki potrebujejo razvoj, da jim bo dal nasmeh na usta in rekel, tukaj smo doma. Vendarle pa je kljub bližini pot še dolga. Zaradi omejitev, ki nas zavirajo na poti k napredku. Ampak vendarle. Smo še vedno tukaj. In tukaj bomo ostali zaradi nas samih. Ostanimo skupaj. Jutri je nov dan. Naš.
