V okviru projekta Črno-belo bogastvo s Krškega polja, s katerim želijo Občina Krško, Posavski muzej Brežice, Društvo rejcev krškopoljskih prašičev, Kmečka zadruga Sevnica in Gostilna Kunst povečati in utrditi prepoznavnost blagovne znamke krškopoljca, so nedavno pripravili kulinarični dvoboj med kopunom in krškopoljcem.
Kuharska velemojstra Gostilne Šempeter in Gostilne Kunst sta s skupino sodelavcev pripravila štiri različne jedi iz dveh vodilnih surovin – kulinarične posebnosti kopuna in mesa edinega slovenskega avtohtonega krškopoljskega pujsa. Dogodek je bil zasnovan v stilu pravega boksarsko kuharskega dvoboja, ki je bil zelo napet, na koncu pa ga je po ocenah obiskovalcev dobil krškopoljec.
Zakon o živinoreji opredeljuje krškopoljskega prašiča kot avtohtono pasmo, ki je značilna za spodnji del Dolenjske. Vzreja krškopoljcev je v zadnji tretjini 20. stoletja skoraj zamrla, ker je država finančno podpirala le rejo belih prašičev, vzrejališča krškopoljskih merjascev ukinila in merjasce po kmetijah kastrirala. Kmetje se kljub pritiskom krškopoljcem niso hoteli odreči. V zadnjem času je tako znova vse bolj priljubljen. Od skorajšnjega izumrtja se vrača na pašnike in tudi na krožnike.
Beseda kopun je prevzeta iz italijanske besede cappone. Kopuni so mladi petelini, ki jih skopijo okrog 6. do 7. tedna starosti. Dobro spitani tehtajo 4–5 kilogramov, zanje pa je značilna enakomerna razporejenost maščobe na področju trebušne votline, pod kožo in med mišičnimi vlakni. Njegovo meso je prav zato veliko okusnejše, sočnejše in mehkejše od petelinovega.
M. P.
