V zadnjem času je zanimivo gledati ravnanje politične levice v Sloveniji, ko gre za vprašanje referenduma. Zdi se namreč, da ima vse več težav z verodostojnostjo.
Spomnimo. Na slovenski levici so bili v preteklosti pogosto kritični do takšnih in drugačnih referendumov, ki jih je najpogosteje zahtevala SDS. Med drugim so menili, da gre za stran vržen denar, da je treba posamezna strokovna vprašanja prepustiti stroki in da gre nasploh za zlorabo tega demokratičnega inštituta. Ljudi so zato ob vsakokratnem referendumu pozivali, naj se tega ne udeležijo in mu s tem naj ne dajo legitimnosti, volilni nedeljo pa izkoristijo za “kaj bolj koristnega”. Šlo je celo tako daleč, da so zapis fiskalnega pravila v ustavo, ki govori o tem, da lahko država porabi le toliko, kolikor se nateče v državno blagajno, pogojevali s tem, da se v ustavo tudi zapiše, da je nek zakon na referendumu potrjen, če zanj glasuje najmanj petina vseh volivcev (kar je okoli 340.000) in če je tistih, ki so glasovali za, več od tistih, ki so glasovali proti.
A vse navedeno se utegne politični levici še kako maščevati. Zelo težko bodo namreč ljudi, ki so jih leta in leta prepričevali o nekoristnosti referenduma, prepričali, da je potrebno iti ravno na ta referendum, kjer se za povrh glasuje še o enem strokovno najbolj zahtevnih vprašanj. Še težje pa bodo dosegli, da bo teh volivcev dovolj, da bi dosegli potrebni kvorum. Tudi zato ne preseneča, da organizatorji referenduma iz vrst SD, Levice, LMŠ in SAB te dni vse bolj grabi panika in da postajajo v svojih predreferendumskih aktivnostih vse bolj agresivni. Zanka, ki so jo s vztrajanjem pri uvedbi kvoruma želeli nastaviti na vrat Janezu Janši in njegovi SDS, bi se lahko namreč kmalu zategnila okoli njihovega vratu.
A. M.
