Novi, sveži obraz TV Odmevov Luka Svetina je po koncu referenduma o novem zakonu o RTV Slovenija opisal pot, skozi katero je moral potem, ko se je odločil, da sprejme ponujeno voditeljstvo TV Odmevov. Med drugim opozarja, da ljudi ne gre presojati že vnaprej.
Ker je zapis zanimiv, ga objavljamo v celoti:
“Že dolgo razmišljam, da bi kaj napisal o vsem, kar se mi dogaja v zadnjih nekaj mesecih, o izzivu, ki mi je bil ponujen, o reakcijah, ki so sledile in o vseh (grdih) medijskih zapisih, ki ste jih lahko prebrali o meni. Mislim, da je čas po zaključeni super referendumski nedelji pravi za to. Na temo referendumov se nisem javno oglašal, jih komentiral ali se kakorkoli do njih opredeljeval, saj: – 1. po treh mesecih razmer znotraj javne RTV še ne poznam dovolj dobro in – 2. kot novinar, ki je moral o tem poročati, sem želel zadržati videz nepristranskosti. Pravim “videz”, ker vsi imamo svoje mnenje oz. stališče in prav je tako. A sem ga zadržal zase.
Ko je poleti poklical nekdo iz vodstva RTV in me vprašal, če bi se pridružil novinarski ekipi na javni televiziji, sem bil presenečen. Ravno dobro sem se udomačil na Domovini, kjer razvijamo ambiciozen medijski projekt in boste o nas v prihodnjih letih še veliko slišali. Ko sem izvedel, da mi ponujajo vodenje Odmevov, sem bil precej skeptičen, saj sem vedel, kakšen odziv dela javnosti me čaka. Govorim predvsem o novinarski javnosti. V času svoje kariere, ki sem jo preživel na mediju Nova24TV, sem se navadil na vsakodnevne grde poglede, zbadljivke, podcenjevanje in diskvalifikacijo novinarskih kolegov. Vzel sem v zakup dejstvo, da so kritike do samega medija tudi upravičene, uredniška politika ni bila vedno prava in ljudje niso neumni in so to videli. Za slab ugled v javnosti si je v precejšnji meri moja bivša televizija kriva tudi sama. Verjel pa sem, da bodo ljudje prepoznali, da stojim za tistim, kar jaz delam. In kar nekaj nas je bilo takih. Bivši novinarji in novinarke Nove24TV danes delajo na POP TV, A Kanalu in RTV in so tam vidni obrazi. Nisem edini, ki je odšel drugam. Proizvedla je kar nekaj dobrih novinarskih kadrov in nihče me ne more prepričati v nasprotno. Poti se razidejo. Tudi moja se je, po dveletni želji po odhodu, pridružil sem se ekipi izjemnih novinarskih profesionalcev na Domovini.
Jaz sem nepričakovani izziv na RTV sprejel v verjetno najbolj razburljivem obdobju te televizije v zadnjih 30 letih. Čeprav imam precej izkušenj z novinarskim delom in nastopanjem pred TV v različnih medijih, mi je bila ob prihodu na RTV prilepljena etiketa “Janševega voditelja”. Priznam, da sem takšne diskvalifikacije vnaprej pričakoval in se poskušal nanje psihično pripraviti. Danes ugotavljam in potrjujem, da nikoli nisi zares pripravljen na medijske napade. Če si človek, se te negativno medijsko pisanje dotakne. In se je dotaknilo tudi mene – in moje družine.
Zakaj sem torej sprejel vodenje Odmevov? Imel sem ogromno pomislekov. Mi bodo ljudje dali priložnost dokazati, da sem objektiven in profesionalen novinar, četudi sem v preteklosti nekaj let delal za medij, do katerega imajo številni izrazito odklonilen odnos? Me ne bodo vpletli v dnevno politiko za potrebe medsebojnega obračunavanja? Kako me bodo sprejeli kolegi, ki so na RTV dolga leta in na takšno priložnost sami dolgo čakajo? Ravno to zadnje – je bil moj glavni pomislek. Naštevam dalje. Bom sprejet kot vsiljivec, nastavljenec, pa čeprav je vsako vodstvo na RTV doslej pripeljalo nekaj novih ljudi, pa so nekateri tudi hitro dobili kakšno priložnost, ki si jo po mnenju kolegov še niso zaslužili? Vem, da nisem prvi primer v zgodovini te televizije, ki je dobil neko priložnost kot mlajši in manj izkušen novinar/voditelj.
Bila je velika dilema, a sem se odločil, da se enkratnih priložnosti v življenju pač ne zapravlja. Ker verjamem, da sem doslej svoje delo opravljal dobro in vedno po lastni vesti. In ker verjamem vase, da sem dober in pošten novinar. In ker imam pozitivne izkušnje tako z desnimi kot levimi politiki, s katerimi sem v preteklosti delal. Kar nekaj jih je tudi z levega političnega pola gostovalo v mojih oddajah. Tanja Fajon, recimo, pa Alenka Bratušek, pa Robert Golob, še preden je bil premier. Vedno so bili z moje strani korektno obravnavani. In z njimi nimam nobenih težav, imam pa jih, žal, z nekaterimi novinarskimi kolegi. Počutim se kot vsiljivec, kot tujek, ne pozabijo me opomniti, kadar je le mogoče, da sem za vedno “zaznamovan”. Vsaj v njihovih glavah.
Kakorkoli. Ker mi je bila za mentorico ponujena gospa Rosvita Pesek, izjemna novinarka, od nekdaj moj novinarski vzor, po kateri sem se zgledoval tudi v svoji oddaji Tema dneva, sem se odločil, da poskusim. Priložnosti delati in učiti se od takšne novinarske osebnosti ne dobiš vsak dan in ni ponujena vsakomur. Mogoče se sliši krivično. No, tudi meni so se v preteklosti že dogajale “krivice” . Ko sem bil nekaj let urednik športnega portala F1Express, ki ga je ustanovil Miran Ališič, smo sodelovali z RTV. Hodil sem po dirkah, za RTV pobiral izjave dirkačev. Enkrat je bila taka gneča, da je Sebastian Vettel vzel mikrofon od RTV iz mojih rok in ga dal svoji piarovki, ker sem bil predaleč proč. Zanimiv spomini.
Napisal sem vrsto člankov o motošportu za MMC, za katere sem porabil ure in ure dela, pa nikoli nisem prejel niti centa plačila. Pač prosil me je športni urednik MMCja in sem mu ustregel. Ko si še študent, se želiš dokazovati. Ko je Ališič svoj spletni portal ugasnil, sem športnega urednika na MMC prosil, če bi potrebovali spletnega športnega novinarja. Zdaj sem iskal polno delo, za kakšen euro 🙂 Ni bilo prostora, so polni, je dejal. Prošnjo za delo na Planetu so zavrnili. Radio 1 je ponujal samo delo preko študentske napotnice. Sem pač iskal naprej. Nov medij, rekli so mu Nova24, je iskal novinarje. Sem se pač prijavil in poskusil.
Kakorkoli. Rosvita Pesek me je v zadnjih tednih Izjemno lepo sprejela in me v kratkem času ogromno naučila. Takšni priložnosti nisem mogel reči ne in večina kolegov, pa četudi si to morda ta trenutek nekateri nočejo priznati, bi ravnala na mojem mestu enako.
Po dveh mesecih so odzivi takšni, kot sem jih pričakoval, takšni, kot je slovenska družba – polarizirani. Za eno skupino ljudi sem super osvežitev, profesionalec, gledljiv, poslušljiv, simpatičen … Za druge sem nesposoben, neposlušljiv, negledljiv, obesili so mi celo govorno napako, skratka, popolna diskreditacija in to na osebnem nivoju. Prvi me sprejemajo, ker sem “njihov”, drugi me zavračajo, ker nisem. Težko pa je gledati, ko to, “nisi naš”, prihaja s strani tvojih novinarskih kolegov. A ni moj namen danes obračunavanje s temi kolegi.
Želim povedati le, da gremo mediji včasih predaleč. Da včasih ne pomislimo, da obstaja meja, do kamor lahko gremo in to iz čisto človeškega vidika. V zadnjih mesecih sem to občutil na lastni koži. Plakati v dneh pred referendumom, na katerih je moja prekrižana slika, so na nek način posledica. Občutek, da poskušaš biti karseda korekten v svojih oddajah, korekten do ljudi, pa si kriv, samo zato, ker si si drznil sprejeti nekaj, kar po njihovo ne bi smel. Grdi pogledi na hodnikih, anonimni sovražni zapisi novinarskih kolegov na svojih blogih. Težko je včasih, priznam. Sovražijo te, ti pa si želiš, da bi ti dali priložnost, a je ne dobiš, ker si v njihovih očeh pač, “od onih drugih, ki jih ne marajo.”
Ker zdaj vem, kaj napadi na osebnem nivoju pomenijo, apeliram na vse ljudi, zlasti pa strastne tviteraše, naj se takšni napadov vzdržijo, do vseh mojih kolegov na RTV, pa ni važno, ali jih štejete med leve ali desne in ali so vam nazorsko blizu ali ne, ali se z njihovim načinom poročanja strinjate ali ne. Lahko ostane pri dostojnejšem nivoju komuniciranja. Ne zlivajte svojih frustracij na druge ljudi, ki ne razmišljajo enako kot vi. Večkrat vidim, kako si tudi “desni pol” privošči nekatere novinarje in voditelje RTV. Ne pravim, da kritike niso kdaj upravičene, do vseh nas so, prosim vas le, ne spuščajte se tako nizko, kot so se nekateri spustili v mojem primeru.
Ljudje, ki me podpirajo, in za to sem jim neizmerno hvaležen, me spodbujajo, da zdržim, da vztrajam, tudi zanje, ker mi pišejo, da me radi gledajo, ker jim je všeč moj način dela in poročanje. Ker prepoznajo mojo novinarsko poštenost in stremenje k profesionalnosti. Ti ljudje so razlog, da vztrajam, pa četudi sem plačal ceno. Tudi z zdravjem.
Zgoraj opisane razmere spravijo človeka v velik stres. Nisem imun nanj. Ljudje, ki me sovražijo, so me celo napadli, da sem si omislil očala, ki jih nikoli prej nisem nosil. Ker da poskušam posnemati kolega Berganta. Ker da skušam izpasti bolj pameten kot sem. Ampak, da mi to ne pomaga. Resnica je, da sem pred dobrim mesecem dni razvil resno očesno vnetje. Pozorni gledalci so opazili, da sem nekaj oddaj odvodil z rdečim očesom. Po napačni začetni diagnozi so nastopile hude bolečine in fotofobija, na desno oko po tednu dni nisem videl več ničesar. Nov obisk urgence je vendarle prinesel pravo diagnozo: uveitis. Verjetno avtoimunskega izvora. Dodatni testi so pokazali, da sem pozitiven na antigen, zaradi katerega sem 10x bolj dovzeten za razvoj avtoimunske revmatske bolezni. Ni nujno, da jo bom razvil, a tveganje je tu. Oko še vedno zdravim s kapljicami, gre zelo na bolje in hvala zdravniški ekipi iz Očesne klinike za vso pomoč. Očala, ki jih nosim, so na mojem nosu iz dveh razlogov – zenica na desnem očesu je bila dolgo časa zaradi zdravila močno razširjena, z očali se je to pred kamero manj opazilo. Na oko kljub zatrtemu vnetju ne vidim več 100-odstotno dobro kot prej.
Kljub vsemu mi ni žal, da sem omenjeni izziv na RTV sprejel. Do konca življenja bi se spraševal, kako bi bilo poskusiti, če ne bi dejansko poskusil. Ne vem, kaj prinaša novi zakon o RTV, ko bo uveljavljen. Čas bo pokazal svoje. Novo vodstvo pa zagotovo pride. Letel boš, pravijo anonimneži na Twitterju. Takšni komentarji so hecni, kažejo na resne frustracije njihovih avtorjev. Naj jih ne skrbi, imam pogodbo, ki jo v primeru obračunavanja s “kadri prejšnjega vodstva” res lahko prekinejo, ampak jasno, tudi kakšna klavzula je v pogodbi.
Avtorjem sovražnih zapisov svetujem, naj jih nikar ne skrbi zame. Skrbi naj jih za javno RTV. Moje osebno mnenje je, da ta televizija potrebuje novo zakonodajo, saj je plen vsakokratne politike. Sprejem novega zakona se mi vseeno zdi problematičen, ker je bil sprejet po hitrem postopku in brez širše razprave, pa tudi brez političnega konsenza. Prihajam iz podeželskega okolja, kjer je za odtenek več konservativnih volivk in volivcev. Leta in leta se počutijo zapostavljene, čeprav plačujejo RTV naročnino. Zakaj se počutijo tako pri spremljanju RTV, če pa del novinarskega ceha pravi, da svoje delo opravlja profesionalno in nepristransko?Arogantno prepričanje nekaterih, “da gre pač za desničarje, ki ne razumejo novinarstva, ker živijo v mehurčku,” je neodgovorno.
Živimo v demokraciji. Večina volivk in volivcev je odločila, da verjame nameram Golobove vlade z novim zakonom. Dajmo ji priložnost, da pokaže, kako izgleda umik politike iz RTV. Upam, da bo novo vodstvo znalo prisluhniti ljudem. Da bodo lahko tudi oni povedali, kakšne javne televizije si želijo. Naj se njihov glas bolj sliši. Kajti televizije ni brez njih in njihovega prispevka. RTV niso samo novinarke in novinarji. So tudi ljudje, pa niso vsi iz Ljubljane. So tudi iz Maribora, kjer so imeli danes najmanjšo volilno udeležbo, kot da jih RTV sploh ne zanima več. Ljudje so tudi na Gorenjskem, v Savinjski dolini, pa v Prekmurju.
Iskreno si želim samo to, da bi v prihodnosti več ljudi kot danes vzelo to televizijo za svojo.”
A. M.