Ustavno sodišče zaprlo usta iskalcem zarot

Ustavno sodišče RS

Ustavno sodišče je presodilo, da začasna omejitev gibanja na občine v prvem valu epidemije covida-19, ki ga je uvedla vlada, ni bila v neskladju z ustavo. S tem je odgovorilo vsem tistim, ki so trdili, da je omenjena omejitev neustavna ter celo, da je dokaz diktature.

Kot so zapisali ustavni sodniki, je ukrep, namenjen zajezitvi epidemije, zasledoval ustavno dopusten cilj in ni bil prekomeren.

Ustavni sodniki so v odločitvi izpostavili določbe ustave, ki določajo, da se sme svoboda gibanja omejiti z zakonom, če je to potrebno, da bi se preprečilo širjenje nalezljive bolezni. Ob tem so poudarili, da ima državna oblast v primeru pojava nalezljive bolezni po ustavi tudi dolžnost, da ustrezno zavaruje zdravje in življenje ljudi. Kot ugotavlja ustavno sodišče, je tako cilj, ki ga je vlada z prepovedjo gibanja izven občine prebivališča zasledovala, ustavno dopusten. Je pa ustavno sodišče presojalo tudi, ali je bil uvedeni ukrep primeren, nujen in sorazmeren.

Po navedbah ustavnega sodišča je poseg v svobodo gibanja z namenom preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni ustavno dopusten, če oblast z razumnimi razlogi že v času uvedbe ukrepa izkaže upoštevno verjetnost, da bi tak poseg lahko zaznavno prispeval k preprečevanju širjenja nalezljive bolezni.

Sodišče meni, da je bila izkazana upoštevna verjetnost, da bi – glede na takratne podatke – prepoved gibanja izven občine prebivališča lahko prispevala k zmanjševanju ali upočasnjevanju širjenja bolezni covid-19 – predvsem z zmanjševanjem števila dejanskih stikov med osebami, ki so prebivale na območjih z višjim številom okužb, in osebami na območjih z nižjim številom okužb ali celo brez njih. Opozarja, da je šlo za okoliščine, ki so se pojavile prvič, v katerih tudi primerjalno ne obstajajo preverjene dobre prakse in ki očitno terjajo aktivno delovanje državnih oblasti.

M. P.