S posebno izjavo, ki so jo poslali predsedniku republike, vladi in DZ, so presenetili t. i. levi razumniki – Spomenka Hribar, Marko Uršič, Borut Ošlaj in Jana Rošker. V njem so pozvali, naj se Slovenija kot članica EU in Nato “distancira in tudi zoperstavi pošiljanju novega in novega orožja Ukrajini”, ki jo je napadla Rusija.
Skupina v pozivu ugotavlja, “da v času raket z jedrskimi konicami ne bo prineslo miru ukrajinskemu narodu in vsem prebivalcem Ukrajin še več orožja, ampak mirovna, diplomatska prizadevanja za čimprejšnje premirje in potem za trajni mir z Rusijo”.
“Vsi ljudje, še posebej pa seveda prebivalci Ukrajine, potrebujemo mir in zanj se moramo boriti z vsemi miroljubnimi sredstvi, včasih žal tudi s sprejetjem kakega grenkega kompromisa, kajti najbrž še nikoli nismo bili tako blizu uničujoči tretji svetovni vojni, kot smo zdaj”.
Po oceni piscev apela moramo “pogumnim in v tem času zelo nesrečnim ukrajinskim ljudem” nuditi vso možno humanitarno – materialno pomoč, “napadenim moramo moralno stati ob strani ob tem pa ne smemo, kar vsepovprek demonizirati Rusije in ruskega naroda, ki tudi doživlja težke čase. “Borimo se za mir za miroljuben način, ne tanki in raketami,” so zapisali.
T. i. razumniki s Hribarjevo na čelu so, kot kaže, pozabili, da je napadalka v vojni v Ukrajini Rusija in da ima Ukrajina kot taka vso pravico, da se brani, tudi z orožjem, posebej v primeru, ko je jasno, da Rusija ne bo odložila orožja, dokler ne bo dosegla nekaterih bolestnih osebnih ciljev ruskega samodržca Vladimirja Putina. Misliti, da bo sklenjen mir potem, ko bo Ukrajina odložila orožje, je milo rečeno najmanj naivno.
Podoben “mirovni” poziv k razorožitvi so projugoslovansko usmerjeni razumniki slovenske levice sicer pred desetletji že naslovili na Damosovo vlado, ko je postalo jasno, da bo Jugoslavija napadla Slovenijo. V kolikor bi Demosova vlada sledila pozivu, bi jugoslovanske oblasti neovirano z orožjem v kali hitro zatrle vse želje po odcepitvi, Slovenija pa bi bila danes del balkanskega kotla.
A. M.
