Spletni portal MMC je objavil pogovor s sociologinjo Jano Javornik, ki je dvakrat prebolela covid, ob tem pa se ji je ta razvil v t. i. dolgi covid.
Ker le malokdo ve, zakaj natančno gre, si je zanimivo ogledati, kaj je o dolgem covidu povedala sama.
“Znana sem bila po tem, da sem res veliko delala. Nekateri še vedno mislijo, da veliko delam, a živim radikalno drugače. Izjemno veliko spim …
Ta bolezen te privede do zavestne odločitve, da moraš upočasniti svoj ritem življenja. Nimaš energije. Po temle pogovoru bom šla najbrž za dve uri spat, ker se bom iztrošila. Zaloga energije je tako neskončno manjša, kot je bila v prejšnjih časih …
Učinki bolezni so tudi vizualni: imam krvave oči, izpuščaje po telesu, herpese, lasje mi izpadajo, od januarja sem izgubila polovico svojih las, vročina, nohti mi odpadajo, ušesa me bolijo, zvoni mi v glavi …
Izjemno me žalosti, da delovnopravno zakonodaja ne sledi novi bolezni. Ne glede na to, kam nas bo peljala medicina ‒ ali bo to prepoznala kot novo diagnozo ali ne. Trenutna ocena pravi, da ima približno 10 odstotkov obolelih tudi dolgi covid.
Najhuje mi je, da si ljudje o tem ne upajo govoriti, ker se jih hitro označi za lenuhe, hipohondre in s psihičnimi težavami. Moj spomin se je radikalno spremenil, znana sem po ‘slonovskem’ spominu. Danes se mi zgodi, da pozabljam. Recimo vstanem in grem po nekaj, vmes pa že pozabim, po kaj sem šla. Trenutno živim radikalno drugače življenje, zaprta sem v svoje stanovanje …
Ta izkušnja, ko sem se dvakrat okužila, čeprav sem res skrbela za vse, je pustila močno psihološko sled na meni. Fizično ne morem biti aktivna, zdaj se aktivnosti tudi malo bojim … Značilnost dolgega covida je cikličnost. En dan si lahko krasno, naslednji dan pa te položi in ne moreš v službo.”
A. M.
