V krajih, kjer je vzpostavljena javna kanalizacija, se morajo lastniki stanovanjskih objektov na njo obvezno priključiti, kjer kanalizacije ni, pa morajo v prihodnje namesto greznic urediti male komunalne čistilne naprave. Rok za to je bil leta 2015 podaljšan.
Po stari uredbi o odvajanju in čiščenju komunalnih voda so morali lastniki greznic na območjih, kjer ni kanalizacije ali ta ni načrtovana, do konca leta 2017 greznice zamenjati za male komunalne čistilne naprave. Konec leta 2015 je bila nato sprejeta nova uredba, ki je roke nekoliko spremenila. Med drugim določa, da je v primerih, ko je bila pretočna greznica zgrajena po predpisih, veljavnih v času gradnje, čas za zamenjavo oziroma nadgradnjo greznice v malo komunalno čistilno napravo najpozneje ob prvi rekonstrukciji objekta.
V primeru, ko odpadna voda voda iz objekta v okolje odteka brez vsakršnega čiščenja ali pa greznica ni bila narejena po prepisih, je rok za zamenjavo do konca leta 2021.
Uredbe je bila spremenjena, ker se je pokazalo, da večji del uporabnikov obstoječih greznic do konca leta 2017, ko je bil prvotni rok, ne bo imel urejene ustrezne male komunalne čistilne naprave oziroma da tega ne bo naredilo več kot 90 odstotkov lastnikov greznic. Lastniki greznic imajo glede na to še nekaj časa, da svoje greznice uskladijo z zakonodajo.
Mala komunalna čistina naprava je neke vrste podzemni “zbiralnik”, v katerem se zbirajo različne trdne in tekoče snovi, ki vsakodnevno iztekajo po odtočnih ceveh iz gospodinjstva. Razdeljena je v dva dela. Prvi je usedalni, v katerem se zbirajo trdni delci, vanj pa se prečrpava tudi blato, ki nastaja pri biološki razgradnji. Ta del je treba na tri leta prazniti. Drugi je t. i. reaktorski del, ki vsebuje različne nosilce za mikroorganizme, ki sodelujejo v procesih prečiščenja vode.
Namestitev povprečne male čistilne naprave stane od 3000 do 5000 evrov, brez upoštevanja stroškov izkopa in dela. Za vgradnjo je potrebno vodno soglasje, lastnik pa je o vgradnji dolžan tudi obvestili občinsko komunalno podjetje.
M. R.