Globalna raziskava, pri kateri sodeluje Inštitut Mediana, je pokazala da je Slovenija v globalnem merilu uvrščena med srečne države. Rezultati raziskave je pokazala, da je 62 odstotkov prebivalcev Slovenije srečnih.
Slovenija se v globalnem merilu uvršča med srečne države, saj je kar 62 odstotkov prebivalcev srečnih, so sporočili z inštituta Mediana.
Že od leta 1977 združenje WIN vsakoletno izvaja raziskavo, s katero ugotavlja globalno srečo, blaginjo in upanje. Letošnjo raziskavo so izvedli v kombinaciji z različnimi metodami, v njej pa je sodelovalo skoraj 54.000 ljudi. Mediana je raziskavo izvedel v novembru in decembru v Sloveniji in na Hrvaškem, in sicer na reprezentativnem vzorcu 500 oseb.
Indeks sreče
V Mediani ugotavljajo, da smo Slovenci še vedno srečni, saj je srečnih kar 62 odstotkov prebivalcev, nesrečnih pa le šest odstotkov, kar Sloveniji pripiše indeks sreče 56. Indeks sreče se meri na osebnem nivoju z merjenjem razmerja med srečnimi in nesrečnimi ljudmi.
Med najbolj srečne države spadajo:
- Fidži z indeksom 92,
- Kolumbija z 87,
- Filipini z 84,
- Mehika z 82 in
- Vietnam z 77.
Najmanj srečne države po globalni raziskavi pa so:
- Iran z indeksom 5,
- Irak z 7 ter
- Ukrajina z 8.
Kako je z našimi sosednjimi državami?
Hrvati imajo indeks sreče 48, Avstrijci 54, Italijani pa 42.
Vendar indeks sreče na v svetovnem merilu pada. Na splošno je srečnih 49 odstotkov vseh prebivalcev sveta, kar je za skoraj 10 odstotnih točk manj kot prejšnje leto.
Področje ekonomije pesimistično
Verjetno ni presenečenje, da kar 30 odstotkov držav po svetu negativno v ekonomsko prihodnost, pozitivno pa le 28 odstotkov. Najbolj pesimistične države so Grčija, Italija in Turčija. Med najbolj ekonomsko optimistične države spadajo Nigerija, Vietnam, Indonezija in Indijo. Slovenija pa spada med države, kjer je več ekonomsko optimističnih kot pesimističnih.
Kaj je sreča?Sreča in Aristotel….
Že Aristotel je ustoličil srečo kot najvišji cilj in vrednoto človekovega obstoja. Ugotavljal je, da je sreča odvisna od nas samih, od »umne in vrle dejavnosti duše«.
O sreči oz. srečnosti so razmišljali že stari Grki, še posebej Aristotel, ki je prišel do sledečih razmislekov; pravi, da je sreča ultimativni konec in namen človekovega bivanja. Sreča ni užitek, ampak vadba kreposti. Sreča je odvisna od urjenja moralnega značaja, ki se odraža v krepostih poguma, velikodušnosti, pravičnosti, prijateljstva in državljanstva. Te kreposti pa človek neguje skozi edukacijo, vzgojo, izobraževanje in prakso. Gre za življenjski proces, zatorej je srečnost cilj in ne začasno stanje.
Vendar današnji hitri in potrošniško usmerjen svet nam preko medijskega sporočanja – Pr oglasov, propagandnega materiala, filmov, on videospotov narekuje, da je sreča: biti bogat, ostati večno mlad, postaven in seksi; vsekakor moraš biti karierno uspešen in imeti nasmejano družino z dvema otrokoma. Medijski svet nam tako s retuširanimi slikami, plastičnostjo in ostalimi pripomočki diktira smernice sreče, tržišče pa nam ponuja izdelke s katerimi bomo dosegli to (medijsko) srečo. Vendar smo odrasli odgovorni, da otroke naučimo, da je potrebno iskati srečo globje, kot samo na površju ali zgolj v zunanjosti.« Brez osnovnih dobrin ne moremo živeti, a denar in materialne dobrine ne morejo biti smisel življenja.
»Brž ko presežemo raven revščine, večji prihodek ne prispeva skoraj ničesar k sreči,« Ne smemo pa pozabiti, da je na svetu še vedno 1,2 milijarde ljudi, ki živijo v skrajni revščini. Za njih je sreča vsekakor povezana z zadovoljevanjem njihovih osnovnih potreb oziroma s preseganjem meje revščine.
Vrnimo se še za trenutek k Aristotlovemu razmisleku o najvišji nalogi politike, ki mora biti usmerjena k srečnosti ljudi Britanski lord Richard Layard, eden od soustanoviteljev Gibanja za srečo, pravi da:
»Potrebujemo drugačno vrsto države, osnovano na zaupanju, solidarnosti, sočutju in harmoniji.
Vlade bi morale dejavno širiti srečo: poučevanje življenjskih veščin v šolah, resnejši pristopi k duševnim boleznim, zagotovitev zaposlitve za vse, širjenje enakosti, varstvo okolja…
Soglašati moramo, da je naš skupni cilj večja sreča in manj stisk. Nato moramo uporabiti vse dosegljivo znanje in duhovno moč, da bi ga dosegli.«
Človekova sreča torej ni samo individualna zadeva, temveč najvišji cilj politike in ekonomije. Sreča je vedno povezana z blaginjo in srečo drugih. Imamo pravico, da smo srečni. Vsi ljudje imajo pravico, da so srečni.
N. N.
