V nedeljo bomo na referendumu odločali o tem, ali dovolimo, da si lobiji in vladajoča elita napolnijo žepe in svoje račune z več kot milijardo evrov našega denarja ali pa bomo proti temu.
Za najmanj milijardo evrov naj bi po njihovem predlogu namreč preplačali izgradnjo 27 kilometrov dolge železniške proge na relaciji Divača – Koper. Namesto razumnih in evropsko primerljivih 700 milijonov evrov naj bi za te po njihovem predlogu namreč plačali več kot 1700 milijonov evrov, kakor je to nedavno na eni od državnozborskih sej povedal Metod Dragonja, nekdanji državni sekretar v kabinetu predsednika vlade. Za centimeter železniškega tira bi po teh izračunih dali torej kar 630 evrov, zato ne čudi, da se železniškega tira na tej relaciji oprijemlje izraz zlati tir.
V Sloveniji imamo 1200 kilometrov železniških tirov. Če bi vse obnavljali po sistemu, kot zdaj načrtujejo za relacijo Divača – Koper, bi porabili 76 milijard evrov. Za 27 kilometrov dvotirne proge bodo rabili 15 let (1,8 leta za kilometer), za 1200 kilometrov bi rabili 2160 let.
Posodobijo naj vse proge
Načrtovana izgradnja 27 kilometrov predstavlja namreč le 2 % vseh železniških tirov v državi. Za železnice pa je znano, da so zastarele, zgrajene tudi v času Marije Terezije in da po teh progah hitri vlaki sploh ne morejo razvijati velikih hitrosti. Zato so tudi naša potovanja tako dolga.
S tem denarjem lahko posodobimo vse tire v državi in kupimo nove vlake
Železnice na sploh potrebujejo temeljito prenovo, k temu je treba dokupiti še hitre vlake. Takšne, kot jih poznajo v razvitem svetu. Dokler pa imamo tako zastarelo železniško infrastrukturo po celoti Sloveniji, so pač tudi vlaki takšni, kot so. Povedano drugače: na ozke makadamske ceste ne moremo postaviti hitrih in vzdržljivih avtomobilov. Natančno tako je tudi z vlaki. Na zastarele tire ne moremo postaviti hitrih in sodobnih vlakov. Tudi, če bi jih, bi ti še vedno vozili zelo počasi.
Vsiljujejo nam, vse pa bi šlo po sistemu izgradnje avtocestnega omrežja
Vladajoča elita pa nam zdaj za nameček vsiljuje še zakon, s katerim bi 27 kilometrov železniške proge vsaj 2,5-krat preplačali. Hkrati nam vsiljuje načrt, po katerem naj bi gradili. Povrh vsega je še načrt zastarel, star vsaj 20 let. Pri tem je slepa in gluha za vsa opozorila strokovnjakov. Cilj je namreč le eden. Podoben kot pri izgradnji avtocest, kjer smo prvotne načrte preplačali za vsaj 4,2-krat. Iz milijarde takratnih mark smo izgradnjo slovenskega avtocestnega križa preplačali in prišli na kar 4,2 milijarde mark. Vmes so nekateri bajno obogateli, predvsem pa lepo in lagodno živeli in še živijo na naš račun.
Teh 27 kilometrov bi gradili 15 let
Podobno se zdaj dogaja pri tem tako imenovanem drugem tiru, izgradnji enotirne železnice na relaciji Koper – Divača. Tako kot smo avtoceste v Sloveniji gradili krepko dlje od desetletja, bi zdaj tudi to progo gradili 10 let. Tudi, če bi zakon vladajoče elite in lobijev obveljal, bi bila ta proga, teh 27 kilometrov, zgrajenih leta 2027. Nato pa bi sledil še drugi tir te proge. Zgrajen bi bil leta 2033. To zdaj priznavajo tudi na ministrstvu za infrastrukturo. Za končno ureditev sistema sta namreč potrebna dva tira. 15 let bi trajalo, stalo bi krepko preko 3 milijarde evrov. Gradbeni lobiji, ki si zdaj že manejo roke, pa bi bili rešeni.
Vendar pa bi šlo vse to v breme davkoplačevalcev, pokojnine bi bile še manjše, davki še višji, zdravstveni in socialni sistem še bolj v razsulu, kot smo temu priča v tem trenutku.
Kaj pa ostali, ali posodobitve niso nujne za razvoj tudi naših krajev?
Nadalje se pojavlja problem, kako z ostalimi železniškimi programi. Tudi, če bi bilo teh 27 kilometrov prog zgrajenih, preostala železniška infrastruktura ostaja iztrošena. Prav nič se ne bo spremenilo in izboljšalo samo po sebi. Če ostanemo na relaciji Koper – Divača. Na tistem območju bi vlaki v nekem trenutku prešli na 50 let stara proga Prešnica – Koper, ta pa je dotrajana in iztrošena. Po njej bi šel nato ves tovor iz Luke Koper naprej. Povedano drugače, iz asfaltirane ceste bi prešli na gozdno vlako.
Stvari je treba torej zastaviti povsem drugače. Predvsem pa tako, da bo to v korist vseh slovenskih državljanov. Če že moramo plačati milijardo evrov, naj gredo ti milijoni res v korist vseh krajev in vseh prebivalcev, povsod v Sloveniji, ne samo na določenih območjih.
Če pogledamo naše območje, se spomnimo samo železniške proge, ki vodi od Ljubljane proti Posavju in dalje. Tako kot proga in železniška križišča so tudi vlaki predpotopni. S 1000 milijoni evrov preplačila, kar je denar, ki bo ostal nekje, veliko se ga bo prelilo v davčne oaze na račune posameznikov, bi namreč lahko posodobili celotno železniško infrastrukturo. Ne samo navzdol od Ljubljane, prek Dolenjske in v Posavju, po celotni Sloveniji. In kupili vse potrebne nove vlake, da bi tudi mi po železnici lahko potovali tako udobno in hitro, kot je to na primer omogočeno v zahodnih evropskih državah, da ne omenjamo širše.
Pri tem bi ostalo še dovolj denarja za preplastitev vseh lokalnih cest, pa tudi izgradnjo hitrejših cestnih povezav izven avtocestnega omrežja, proti Celju na primer.
To je tisto, kar nas mora skrbeti in na kar moramo, poleg visokih davkov in nizkih plač (te so nizke predvsem zaradi davkov) ter mizernih pokojnin, tudi pomisliti, ko govorijo o 1,7 ali 1,8 milijarde evrov, ki jih bi morali plačati za teh borih 27 kilometrov enotirne železniške proge Divača – Koper. Za primerjavo, 1,8 milijarde evrov je okrog 20 % slovenskega letnega proračuna.
To je 2 milijona pokojnin, vsak upokojenec bi lahko prejel še najmanj 3 pokojnine zraven. Ali vsak zaposleni še vsaj 2 povprečni letni plači. To pa je tisto, zaradi česar ne smemo biti tako brezbrižni do tega, kaj se dogaja okoli nas. Na koncu smo mi tisti, ki smo udarjeni po žepih. Mimogrede, če bo vladni predlog zakona v nedeljo obstal, če nas na referendumu ne bo dovolj in nas ne bo dovolj glasovalo proti, se v državi obetata tudi vsaj dva nova davka.
