Naj država rešuje tiskane medije? Ne, hvala. (komentar)

V zadnjem času je v nekaterih medijih zaznati vrsto prispevkov, s katerimi javnost prepričujejo, da bi morala država finančno pomagati tiskanim medijem. Ker do zadnjih letih v javnosti o tem ni bilo razprave, gre očitno za umetno sproženo kampanjo lastnikov tiskanih medijev, povezanih z vladajočo stranko Gibanje Svoboda in njenim prihodom na oblast.

 

V omenjenih prispevkih, ki prevladujejo predvsem na portalu Siol.net, ki je pod nadzorom vlade, beremo, kako pomembni so za slovensko demokracijo tiskani mediji in kako pomembno bi bilo, da jih država začne sofinancirati, saj da bi to pripomoglo k ohranitvi demokracije. A bodimo si na jasnem. V zadnjih desetletjih slovenski večinski tiskani mediji nikakor niso bili porok za demokracije, kvečjemu so bili porok za njeno razgradnjo. Povečini gre za medije, izrazito naklonjene levici ter tajkunom, ki se sončijo in bogatijo v njeni senci. Omenjeni mediji, gre za časnike kot so Delo, Dnevnik, Večer ter paleto rumenih revij v lasti Martina Odlazka, v zadnjih 30 letih niso bili sposobni nujne samopreobrazbe, da bi bili bralcem sposobni ponuditi še kakšen drug ideološki pogled od tistega, ki vleče v levo, zato tudi niso pridobivali novih, predvsem desnosredinskih bralcev, s katerimi bi lahko reševali svoj položaj. In zdaj naj bi jih z državnim denarjem reševali kar vsi davkoplačevalci.

Ni naključje, da kampanjo za državno financiranje propadajočih Dela, Dnevnika, Večera in drugih, ki jim naklade naglo padajo, vodi vladni portal Siol.net. Gre namreč za portal, ki ga povsem obvladuje vladajoča politika, slednji pa je zagotovo v interesu, da ohrani svoja “leva trobila”. V ozadju so najverjetneje tudi dogovori med lastniki časopisov in vlado Roberta Goloba. Gre namreč za tajkune, izrazito naklonjene levici. Večer denimo obvladujejo podjetja okoli Martina Odlazka, Dnevnik je v lasti DZS, ki jo obvladuje Bojan Petan, Delo je v lasti Kolektorja.

Vsem omenjenim je treba jasno sporočiti, naj svoje propadajoče naložbe rešujejo s svojim denarjem.

Aleksander Matejčič