Novembra je TV Slovenija dobila nov obraz, simpatično 31-letno igralko, novinarko, voditeljico in urednico Valentino Plaskan. V intervjuju za Slovenske novice je spregovorila o žalitvah, ki jih je deležna s strani dela politično opredeljenih novinarjev na RTV, ki imajo RTV za svoj osebni fevd, ter o kričanju na druge novinarske kolege, ki bi se, kot pravi, v vseh normalnih rtv-hišah končali z odpovedjo.
Voditeljica je povedala, da je novinarjev, ki so nezadovoljni s trenutnim vodstvom na RTV, manj, kot se zdi glede na njihovo glasnost. Moti jo, da želijo svoje novinarske kolege politično etiketirati. “Lahko vas pomirim, da so odnosi na TVS mnogo boljši, kot je videti navzven. Veste, tistih, ki kričijo in svojo energijo posvečajo blatenju in mobingiranju sodelavcev na delovnem mestu in v javnosti, je manj, kot zveni na prvi posluh. Človek večkrat dobi občutek, kot da nismo na neodvisni javni televiziji, ampak v parlamentu, kjer mora človek imeti svojo strankarsko izkaznico. Mene bi bilo sram, če bi kot voditeljica osrednje informativne oddaje razmišljala na tak način,” je dejala v intervjuju.
Čeprav je s strani omenjenih skrajnežev pogosto deležna žalitev in zmerjanja, ji ni žal, da je novembra s Planet TV prišla na TV Slovenija: “V preteklosti so bile že druge ponudbe z javne televizije, a tokrat sem si rekla, da je čas zrel za ta izziv. Ne zaradi zunanjih okoliščin, temveč zaradi moje notranje poti, ki sem jo profesionalno prehodila.”
Ob tem se je zavedala, da stopa na teren, ki ima precej min, “vsaj zaradi rednega pranja umazanega perila dela novinarjev v javnosti”. “Zavedala sem se torej, da se bom morala soočiti z nekaterimi, ki jih ne bodo zanimali moje dotedanje delo in izkušnje, ampak vse kaj drugega. Presenetilo me je, da sem o sebi izvedela toliko novih stvari, za katere sem prvič slišala, vmes so me še politično opredelili. (smeh) Mislite, da je kdo pri meni kakšno informacijo preveril? Seveda ne. Slišala sem celo komentarje, češ kako sem si drznila sprejeti takšno delo, na katero nekateri čakajo že toliko let. Oprostite, to je res smešno. Mislim, da nikomur nič ne pripada samo po sebi, ampak zato, ker dela dobro, ne pa zato, ker čaka in kima ta pravim,” je dejala.
Kot pravi, se na RTV nekateri vedejo, “kot da smo oziroma bi morali biti vsi politično opredeljeni in pripadati nekomu, takšen svet pa jaz zavračam”. “Če bi želela iti v politiko, bi šla v politiko, ne pa na javno televizijo, kjer smo v službi javnosti, zavezani, da gledalcem dnevno prinašamo objektivne, karseda kompleksne informacije o dogajanju po svetu in doma, jim omogočamo razumevanje družbenih fenomenov, za kar pa je potrebna politična neobremenjenost, ne pa neko ideološko kupčkanje,” je dejala.
Kot pravi, jo je precej presenetila “ta neizmerna svoboda žaljenja vsaj nekaterih novinarskih sodelavcev, in to javno, prek anonimnega glasila in družabnih omrežij.” “Pa kričanje na sestankih. Takšne svobode žaljenja nisem videla še v nobenem kolektivu. Če bi se jaz tako vedla v nekdanji službi, bi mi verjetno naslednji dan rekli adijo,” je bila jasna.
A. M.
