“Fašizem pri slovenski desnici nikoli ni imel podpore, v vsakem trenutku ga je sposobna najostreje obsoditi. Za socializem in slovensko levico to ne drži. Socializmu in komunistom se klanjajo ob vsaki priliki,” je v svojem pronicljivem komentarju, v katerem se je med drugim dotaknil obkladanja politične desnice s fašisti, na Siol.net zapisal kolumnist Žiga Turk.
Glede prepričanja nekaterih na politični levici, da je vlade dovoljeno voditi le politični levici, Turk prinicljivo ugotavlja: “Desnica je imela pol leta Bajukove vlade, en mandat prve Janševe, dobro leto druge Janševe in dobri dve leti tretje Janševe vlade. Desnico so ustavili na osem let od tridesetih. Ampak tudi dobra četrtina, ko so nekako desni pri krmilu, je za nekatere preveč … Evropski kulturni krog sprejema, da se oblast menja, da je demokracija pluralna, da ima vsak legitimno pravico, da se bori in si pribori oblast, da je vsak potencialni partner ali sogovornik, da nihče ni vnaprej izključen. Da nikogar ni treba izginiti ali ga biološko izumreti. Dokler tega ne bo velika večina ponotranjila, imajo vsake volitve potencial, da so zgodovinske, prelomne. Da prelomijo z izključevanjem. Da prelomijo z zablodo, da sme vladati in se javno oglašati samo ena stran.”
Turk ugotavlja, da na slovenski politični levici, “zadnji mandat doživljajo kot mandat groze”. “Ne vem, kaj berejo, kaj si pripovedujejo, v kakšnih vlažnih, temačnih in zakajenih kleteh modrujejo, kakšna strašna pisma jim tihotapijo od somišljenikov iz mračnih ječ, po katerih smetnjakih nabirajo krompirjeve olupke, da ne stradajo … Ne vem, kaj te osebe pijejo, jedo, berejo, ampak navadni ljudje gledamo povsem običajen mandat s povsem običajnimi politikami. Plus nekaj koronskih ukrepov, ki so milejši kot v veliki večini drugih držav. In ki se jih Slovenec takoj, ko stopi v Avstrijo ali Italijo, pohlevno drži. Sicer dogajanje spremlja histerično poročanje dominantnih medijev, ampak v glavnem je vse OK. Celo zelo OK, kar se tiče zaposlenosti, plač, socialnih pomoči, prihrankov, kupne moči …” je zapisal.
In na koncu je še pozval: “Bralca vabim, da odmisli, kaj mu trobijo iz TV-zvočnikov, kaj skače iz časopisov, kaj se bliska z interneta. Bralca vabim, da premisli, kako mineva njegov dan, teden, leto. Kako je s službo, plačo, zdravjem, kaj si lahko privošči, kako gre otrokom v šoli, kako z družino preživlja dan, kako kaže za počitnice, jesen in naprej. Mandat groze? Resno?! Realno tudi za tistih nekaj dedičev revolucije, ki so jim kršene ‘dedne pravice’, to ni mandat groze. Ampak zgolj delno soočenje z življenjem, kot ga živijo vsi drugi.”
M. P.
