Gregorjevo ali ljudski praznik zaljubljencev

pixabay

Gregórjevo je praznik, povezan z zaljubljenci. Tega dne, 12. marca, se po ljudskem izročilu ženijo ptički. Gregorjevo je ime dobilo po papežu Gregorju Velikem, ki je živel v 6. stoletju in je veljal za dobrega, celo idealnega papeža.

Gregor, ki je bil znan kot prinašalec luči, je godoval prav na prvi spomladanski dan – to je bilo še po starem julijanskem koledarju. Ta svetnik je bil v resnici Gregor Veliki, rojen okoli 540 v Rimu in je veljal za idealnega papeža in cerkvenega učitelja. S tem, ko so leta 1582 spremenili koledarski sistem iz julijanskega v gregorjevega, se je gregorjevo premaknilo nazaj, zato ga sedaj praznujemo 12. marca in ne na prvi koledarski spomladanski dan.

V zavesti ljudi se je praznik ohranil kot začetek pomladi. Dnevi postajajo vse daljši, sončni žarki imajo vedno večjo moč, pa tudi rastline se začno prebujati po zimskem mirovanju.

Čeprav je verjetno kot praznik zaljubljencev danes bolj znano valentinovo, pa imamo tudi Slovenci svojo različico – Gregorjevo. Naše babice so za 12. marec govorile, da se takrat ptički ženijo. Stari običaj namreč pravi, da so se dekleta nekoč na gregorjevo ozirala v nebo. Prva ptica, ki jo je dekle videlo, je seveda naznanila, kakšen bo njen mož.

 »Gregorčki«, ki odnesejo vse slabo, skrbi in zimo

Slovenski dan zaljubljenih so spremljale različne navade in običaji. Ena do njih je vsekakor spuščanje »gregorčkov«. V nekaterih delavskih in obrtniških krajih v Sloveniji so do druge svetovne vojne na predvečer gregorjevega v kovaške reke in potoke vrgli kos lesa z gorečim, v smolo namočenim “oblanjem” ali s svečo. Po drugi svetovni vojni so to šego oživili, saj bi voda naj tako odnesla vse slabo, skrbi in zimo, marsikateri zaljubljeni pari pa si s tem na preprost način izkazujejo svojo ljubezen.

Na Gregorjevo – otec, še veš?-
se ptički ženili so,
za šolskim vrtom v mejici
gostili se, pili so …

(Oton Župančič, Duma)

M. B.