“V objemu narave, miru, svežega zraka in zelenega gozda na hribčku med Sevnico in Krškim, kjer živim s svojo družino, se veselim vsakega dneva kot žena in mati dveh prisrčnih šolarčkov, ponosna na svojega moža in družino, ki sva jo ustvarila skupaj. Svoja otroka z besedami in zgledi usmerjava na pot spoštovanja, pravičnosti, poštenosti, delovnih navad, spodbujanja raziskovanja in ustvarjanja.”
Mag. Martina Prevejšek v Glasbeni šoli Sevnica poučuje solopetje. Sama pravi, da je to redek poklic, saj so v celem Posavju v javnih glasbenih šolah zaposlene le štiri profesorice petja. Malo za šalo nam je najprej povedala anekdoto, ko jo je neka starejša gospa iz vasi vprašala, kaj dela. Odgovorila ji je, da poučuje petje, ona pa je spet vprašala: »Kóga? Popévaje vüčiš, ka pa še dergač, delaš na šihti?« Glasba je sicer pomemben del Martininega življenja, je njen poklic in njen hobi, ki jo spremlja od najstniških let, ko je poleg matematične smeri brežiške gimnazije obiskovala brežiško glasbeno šolo, kjer je pridobila prvo znanje o petju in izkušnje z nastopanjem. Pot jo je na študij peljala v Ljubljano, kjer je zaključila štiri letnike študija raziskovalne smeri biologije, zraven je obiskovala srednjo glasbeno šolo za petje in za tem še Akademijo za glasbo na oddelku za petje, kjer je diplomirala.
Na neki prelomnici, pravi, se je morala odločiti, kaj bo v življenju počela. Že v času študija je začela poučevati petje in začutila je, da jo to delo izpolnjuje. “Če me mati narava ne bi obdarila z glasom, bi najbrž vendarle bila biologinja,” pravi. Ker ji je akademija dala samo strokovno znanje in so glasbeniki po končanem šolanju bolj ali manj prepuščeni sami sebi, je svoje znanje želela razširiti, zato se se vpisala še na Fakulteto za management v Kopru, kjer je pred štirimi leti uspešno zaključila znanstveni magisterij iz splošnega managementa. V nadaljevanju preberite, kaj vse nam je povedala profesorica in magistrica Martina Prevejšek.
Delujete v Glasbeni šoli Sevnica? Ali nam lahko nekaj več poveste o vašem delu? Koga (otroke, odrasle) in kaj poučujete (petje, igranje instrumentov)?
V Glasbeni šoli Sevnica je oddelek za petje začel delovati leta 2000. Takrat sem na naši šoli pričela s poučevanjem petja štirih učencev, tri leta kasneje pa smo na šoli odprli poln oddelek, ki deluje še danes. Učenci petja od 3. razreda dalje obiskujejo tudi vokalno skupino oz. pouk komorne igre. Od lanskega leta opravljam na šoli še častno funkcijo predsednice Sveta šole.
Glede učencev petja v glasbeni šoli zaenkrat še vedno obstaja zakonska omejitev starosti učencev, ki naj bi pričeli z učenjem po končani mutaciji, torej dekleta pri 16. in fantje pri 17. letih. Vendar pa moje izkušnje in izkušnje pevskih kolegov doma in v tujini kažejo, da so te omejitve popoln nesmisel, saj pomenijo, da otroci do 17. leta sploh ne bi smeli peti. Ker mlajših otrok v glasbeno šolo po zakonu ne smemo sprejeti, starši iz želje, da otroku približajo solopetje, otroke vozijo k različnim šarlatanom, ki brez vsakršnega znanja o pevski tehniki, anatomiji in fiziologiji pevskega instrumenta, pedagoškega znanja in letom neprimerno izbranega pevskega repertoarja, poučujejo otroke in jim s tem naredijo več škode kot koristi. V tujini obstajajo šole, kjer se učenci lahko učijo petje celo od vrtca, spomnimo se na Dunajske dečke, ki jih poučujejo strokovnjaki za petje in temu primeren je tudi rezultat.
Ali ste mogoče kdaj razmišljali, da bi v življenju nadaljevali z glasbeno kariero?
Glasba je poleg družine pomemben del mojega življenja in v moji glasbeni karieri se prepletajo poučevanje, nastopanje in ustvarjanje avtorskih skladb, ki sva jih skupaj z možem, ki je tudi glasbenik, predstavljala na različnih festivalih zabavne in narodno-zabavne glasbe. V zadnjih nekaj letih se aktivneje ukvarjam tudi s pisanjem veznih tekstov in z vodenjem večjih prireditev, kar mi je še v posebno veselje. Kot pevka se žanrsko ne omejujem. Kot klasično izobražena glasbenica pojem vse, od opere, samospevov do popularne in narodno-zabavne glasbe, še posebej pri srcu pa so mi slovenske popevke in slovenske narodne pesmi. Preden so najin zakon obogatili otroci, sva imela veliko koncertov v Sloveniji, Avstriji, Italiji in na Hrvaškem s Kulturno-umetniškim društvom Slovenija, katerega predsednica sem bila 8 let, njegovo glavno poslanstvo pa je bilo ohranjati zaklade slovenske glasbene dediščine, slovenskih popevk in slovenske ljudske pesmi ter jih prenašati na mlade. Posledično smo kar nekaj koncertov imeli tudi v vrtcih in osnovnih šolah ter mladim približali lepoto slovenske pesmi in jezika. Menim, da se Slovenci premalo zavedamo vrednosti in lepote slovenskega jezika, slovenskih korenin, slovenske identitete in slovenske kulture, ki nas je oblikovala tisočletja in nas kot Slovence definira danes in verjamem, da nas bo tudi v prihodnje. Brez kulture noben narod ne obstaja. Slovenska kultura je zame tista, ki nam govori kdo smo kot narod, kaj smo, od kod prihajamo in kam gremo. Iz nje vznika in se gradi identiteta slovenskega človeka in slovenskega naroda. In zato je pomembno, da mlade o tem ozaveščamo.
Ali menite, da Slovenci in Slovenke dovolj spoštujemo slovensko glasbo?
Ob množičnem navalu tuje glasbe, ki preplavlja naše radijske postaje in koncertne dogodke, opažam, da premalo cenimo in spoštujemo slovensko glasbo, kljub temu, da imamo Slovenci odlične glasbenike, pevce in umetnike v vseh glasbenih zvrsteh. Dovolj pove primer iz dogodka Okusi Posavja, ki je potekal pred nedavnim v Krškem, in na katerem so bili predstavljeni lokalni izdelki in proizvodi, osrednji glasbenik dogodka pa je bil tuji glasbenik. Kot da Posavci ne premoremo kakovostnih pevcev in glasbenih skupin! Zaskrbljujoč je nivo spoštovanja slovenske kulture, ki sem ga lahko opazila tudi nekaj let nazaj, ko je bil ob slovenskem kulturnem prazniku največji dogodek v Posavju razprodan koncert neke dalmatinske klape. Če želimo spoštovati drugega, moramo najprej spoštovati to, kar je naše. Veliko vlogo tu igrajo organizatorji prireditev, ki bi morali biti pri teh stvareh bolj ozaveščeni.
Kaj pomeni glasba za vas?
Skladatelj Marij Kogoj je nekoč dejal, da »glasba usmerja človeka v globino njegove duše«. Ob poslušanju glasbe se čustva lahko razvnamejo ali umirijo. Glasba ima to moč, da nekako poveže naš notranji, duhovni svet z realnim življenjem, ki ga vsak dan živimo, če se ji le upamo prepustiti. Če pa imaš to srečo, da lahko glasbo poustvarjaš ali celo ustvarjaš, ti to daje možnosti, da preko glasbe izražaš sebe, svoja notranja občutja, ki jih lahko deliš s poslušalci. Pravijo, da so oči ogledalo duše, jaz pa dodajam, da je glas tisti, ki posreduje njeno vsebino tistim, ki imajo zanjo odprto srce. To je velika sreča in dar, ki ga nosi umetnik v sebi.
Na katere glasbene dosežke ste še posebej ponosni?
Leta 2008 sem bila izvoljena za predsednico strokovnega združenja Društvo slovenskih pevskih pedagogov s sedežem v Ljubljani, katerega člani so profesorji petja, ki poučujejo na osnovni in srednji stopnji glasbenega izobraževanja ter na Akademiji za glasbo. Pri vodenju združenja sem izkoristila vsa znanja iz študija managementa in v času mojega predsedovanja v društvu uvedla številne nove projekte, pri katerih sem s pomočjo kolegov skrbela za njihovo organizacijo in izpeljavo. Med večjimi projekti so bili večdnevni pevski seminarji v Ljubljani z uglednimi umetniki in profesorji petja iz tujine, kot so:
predsednik Ameriškega združenja pevskih pedagogov-NATS dr. Scott McCoy, mednarodni koordinator Ameriškega združenja pevskih pedagogov prof. Marvin H. Keenze, operna pevka in redna profesorica na Univerzi z glasbo v Stuttgartu prof. Dunja Vejzovič, predsednica Evropskega združenja pevskih pedagogov-EVTA prof. Norma Enns iz Hamburga.
Za največji dosežek pri vodenju Društva slovenskih pevskih pedagogov štejem uspeh na razpisu za evropska finančna sredstva v programu Leonardo da Vinci vseživljenjsko učenje, pri katerem je naše društvo sodelovalo v dvoletnem projektu s partnerskimi organizacijami iz Avstrije, Italije, Francije, Nemčije, Finske, Poljske in Hrvaške. V okviru tega projekta smo v Ljubljani organizirali 4. Evropski pevski pedagoški teden na temo digitalne tehnologije v sodobni pevski pedagogiki, na katerem je sodelovalo 32 profesorjev petja iz tujine.
Posebej sem ponosna na »družinsko« avtorsko glasbo, ki sva jo z možem ustvarjala skupaj in jo predstavljala na različnih glasbenih festivalih. Vsakemu pevcu predstavljajo poseben izziv nastopi z orkestri in v posebno veselje mi je bilo nastopati s simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo, z Orkestrom slovenske policije in nekaterimi slovenskimi pihalnimi orkestri, kjer je bilo najlepše to, da sem pela skupaj s svojim možem.
Vesela sem tudi uspehov mojih učencev, s katerimi se redno udeležujemo regijskih in državnih tekmovanj mladih glasbenikov, na katerih moji učenci dosegajo zlata in srebrna priznanja. Trenutno najbolj obetavna mlada pevka v Posavju je učenka Sara Praznik. Na zadnjem tekmovanju mladih glasbenikov Slovenije je prejela nagrado za najbolj obetavno mlado glasbenico, lansko leto je na mednarodnem pevskem tekmovanju v Splitu prejela I. nagrado. Z mojo skladbo se je lansko leto uvrstila tudi na glasbeni festival Fens v Kopru, letos poleti je imela že svoj samostojni koncert na gradu Sevnica. Verjamem, da bomo o njej slišali še veliko lepega.
Ali so kateri od učencev glasbene šole Sevnica nadaljevali svojo glasbeno pot in jih mogoče lahko slišimo še danes?
Ko sem pred sedemnajstimi leti pričela s poučevanjem petja v glasbeni šoli, je bilo na pevski sceni v Sevnici bore malo slišati. V teh letih je veliko pevcev zaključilo šestletno izobraževanje petja na nižji in višji stopnji, in ti pevci danes pojejo v različnih vokalnih skupinah, s katerimi bogatijo programe kulturnih prireditev v Posavju in širše. Moje poslanstvo se izpolnjuje, ko vidim, da učenci po zaključenem šolanju nadaljujejo s petjem, da hodeč po vznemirljivih in izzivalnih labirintih sveta glasbe najdejo sebe v glasbi in glasbo v sebi kot temelj svoje bodoče človečnosti, svojega jaza in svojega zadovoljstva ter da svoje znanje ter ljubezen do petja z veseljem uporabljajo v različnih pevskih sestavih.
Moje pevce lahko slišite v vokalnih skupinah Vilinke, Vokalnih 5, Triola, Septet Fortuna, Oktet Jurij Dalmatin, mešani pevski zbor Zvon, kvartet Amabile. In vedno, ko spremljam njihove nastope in koncerte, sem ponosna, da sem del glasbene poti lahko prehodila skupaj z njimi, prispevala k njihovemu razvoju, ustvarjalnosti, zadovoljstvu in vsemu dobremu, ki ga glasba ponuja.
Po katerih programih glasbene šole je sicer največ povpraševanja? Kam se vsako leto vpiše največ otrok?
V Glasbeni šoli Sevnica ponujamo raznovrstne glasbene programe. Najmlajšim sta namenjena programa predšolske glasbene vzgoje in glasbene pripravnice, v katere se učenci lahko vpišejo brez sprejemnega preizkusa. Na programu glasba je na voljo pouk petja in različnih instrumentov: klavir, harmonika, violina, violončelo, kitara, harfa, kljunasta flavta, flavta, klarinet, saksofon, trobenta, rog, pozavna, druga konična trobila, tolkala, citre. Vsi učenci obiskujejo nauk o glasbi in na višji stopnji solfeggio, skupinsko muzicirajo v pihalnem ali godalnem orkestru in v manjših komornih zasedbah. Učenci se glede na svoje želje vpisujejo na različne instrumente, pri čemer jim, glede na njihovo starost in naravne glasbene danosti, z veseljem svetujemo tudi učitelji. Trenutno imamo največ učencev vpisanih na oddelku za klavir, na pihalih in godalih.
Ali je letos morda še čas, da starši otroke vpišejo v glasbeno šolo ali je potrebno počakati na novo šolsko leto?
Vpisi v glasbeno šolo so za letošnje šolsko leto zaključeni. Nova možnost bo naslednje leto, ko bo v začetku maja v lokalnem časopisu in na oglasni deski glasbene šole objavljen razpis za vpis v glasbeno šolo. Do takrat pa vabim starše in mlade nadobudne bodoče glasbenike, da nas v tem vmesnem času obiščejo na kakšnem našem javnem ali šolskem nastopu v glasbeni šoli in tako pobliže spoznajo naše delo. Eden večjih koncertov, ki ga pripravljamo vsako leto, bo novoletni koncert v Športni dvorani Sevnica v mesecu decembru, kjer se predstavljajo naši orkestri s solisti in za katerega učenci že pridno vadijo.
Katere vrline otrok pridobi v glasbeni šoli poleg igranja inštrumenta ali petja?
Zadovoljstvo, ki ga prinese medsebojno spoznavanje in spremljanje razvoja mladega glasbenika in zadovoljstvo ob oblikovanju njegovega odnosa do umetnosti, glasbe in sočloveka, je zame kot učiteljico neizmerno. Z veseljem pričakujem pevske ure z vsakim učencem in sem zadovoljna, ko na vsaki pevski uri odkrijejo nekaj novega, novega o sebi, o petju, o glasbi, ki jo pojejo. Pri svojem delu se trudim, da učencem ne predajam le golega znanja pevske tehnike in interpretacije, temveč da poskušam razvijati in spodbujati njihovo osebnost, njihov glasbeni jaz, veselje do umetnosti, kulture, notranje zadovoljstvo ob glasbenem ustvarjanju in predvsem ljubezen do glasbe in petja, ki jo po zaključenem šolanju gojijo v pevskih zborih in vokalnih skupinah.
Kakšna pa je vloga učiteljev, o vsem govorite s takšnim žarom in ponosom?
Ker so pred mladimi glasbeniki vedno večje zahteve strokovne javnosti, poslušalcev in obiskovalcev koncertov, je naša naloga učiteljev v glasbeni šoli, da s svojim delom vnašamo pozitivne spremembe v življenje otrok, da učence spodbujamo k razvijanju njihovih potencialov, kar pa je resnično velika odgovornost, saj smo učitelji tisti, ki krepimo pozitivno samopodobo učenca. Učitelji oblikujemo življenja otrok, spreminjamo njihovo vsakodnevno življenje in s svojimi dejanji postavljamo temelj za njihovo prihodnost in njihove bodoče dosežke. Učenci glasbene šole z vsakodnevnim vadenjem urijo marljivost in odgovornost, vztrajnost in vzdržljivost, natančnost in samokritičnost in ob vsem tem še uživajo v glasbi. V tem procesu jim učitelji pomagamo, da spoznavajo samega sebe, da začutijo svoje bistvo, da začnejo verjeti vase in v svoje sposobnosti, kajti mladi bodo lahko živeli s spoznanjem lastne vrednosti, če bodo verjeli vase vse svoje življenje.
Učence glasbene šole vse od začetka šolanja uvajamo tudi v javno nastopanje. Veselje, ki ga učenec začuti ob tem, ko se nauči določeno skladbo, ob nastopu na odru dobi nove razsežnosti. Nastop kot preplet radosti in odgovornosti, je za mladega glasbenika dragocena izkušnja, hkrati pa tudi nagrada za trud in nenadomestljiv izziv, ki nam koristi tudi kasneje v življenju.
Tudi z možem ste že peli. Kje? Mislite, da vam bodo na glasbeni poti sledili tudi vaši otroci?
Glasba naju z možem povezuje že od vsega začetka najine skupne poti in naju druži tudi danes. Najini začetki skupnega glasbenega udejstvovanja segajo več kot dve desetletji nazaj, ko sva z različnimi glasbenimi ansambli in kasneje tudi kot duet igrala v različnih hotelih večerno plesno glasbo pa tudi novoletne zabave. Mož je v ansamblu igral bas kitaro in pel, jaz sem pela in skrbela za vodenje ter povezovanje programa. Kasneje smo z narodno-zabavnim ansamblom igrali na veselicah, tudi kakšni poroki, z ansamblom Slovenski šopek smo se udeležili festivala na Graški gori, kjer smo prejeli srebrnega pastirčka, uvrstili smo se tudi na Ptujski festival. Lepe spomine imava na čas, ko sva skupaj pela s pihalnimi orkestri, to je bilo res nekaj posebnega. V KUD Slovenija, kjer smo koncertno igrali slovenske popevke in slovenske narodne pesmi, je mož igral kontrabas in skupaj sva pela še ob spremljavi kolegic na violini, citrah in klavirju.
Kako pa otroka spremljata vse to?
Najina otroka glasba spremlja že iz časa, ko sta bila v trebuščku in veselo brcala, ko smo imeli vaje in nastope. Doma imamo klavir, kitaro, harmoniko, kontrabas, kljunasto flavto, sintetizator, tako da sta že od rojstva naprej »igrala« nanje. Ko se vozimo po izletih največkrat poslušamo klasično glasbo, ki jima je všeč, med narodno-zabavnimi ansambli pa Avsenike. Prepevamo slovenske narodne pesmi, a tudi popularna glasba jima ni tuja. Ob večernem ritualu priprav na spanje se vsak večer pocrkljajmo s pravljicami in petjem pesmic za lahko noč. Če bosta stopala po glasbeni poti, ju bova z možem podpirala, vsekakor pa si želiva, da bosta v življenju počela to, kar ju bo notranje izpolnjevalo. In pri tem jima bova stala ob strani.
