Zakaj velikonočni zajec nosi kokošja jajca?

pixabay

Velikonočni zajec, ki se najpogosteje prikazuje, ko nosi pisanice, je simbol plodnosti. V svetem pismu zajec ni omenjen, vendar je s časoma postal eden od zaščitnih znakov Velike noči. Odgovor na uvodno vprašanje pa najverjetneje leži v antiki, ker je zaradi svojega hitrega in pogostega razmnoževanja bil Afroditina sveta žival. S časoma se je zajec zasidral v narodne običaje, da ga je s časoma tudi cerkev sprejela za svojega. Od leta 1690 leta se omenja v krščanskih spisih, prvi, ki so ga začeli povezovati z Veliko nočjo, pa so bili Nemci, sto let pred tem.

Kot piše o njem Ovsec, je zajec tudi prastar simbol plodnosti, povezan z luno, ki je v nasprotju z soncem simbol ženskega kozmičnega principa – torej ponovno rojstvo, preporoditev, vstajenje, celo intuicija.

Prva zgodba o velikonočnem zajcu, ki skriva jajca na vrtu in je prav tako eden izmed velikonočnih simbolov, je bila objavljena leta 1680.

Pirhi

Pobarvana jajca so našli v prazgodovinskih grobovih, tradicija barvanja med iranskimi narodi traja okoli 2500 let. Na živobarvne velikonočne pisanice se vežejo številni običaji, od podarjanja jajc dekletu do popularnega trkanja pirhov, vendar so bistvenega pomena, saj simbolizirajo plodnost in novo življenje, rojstvo pomladi.

Že v srednjem veku so jajca barvali tako, da so jih kuhali s čebulo, da so dobila zlat odtenek.

Krščanstvo je okrašena jajca kot simbol novega rojstva prevzelo iz zgodnejših tradicij, ampak je praznik nekako prilagodila novi veri, ki simbolizira vstajenje Jezusa iz groba.

Tradicija podarjanja velikonočnih jajc izhaja že iz časov Egipčanov, Perzijcev, Galcev, Grkov in Rimljanov, ki so v jajcu videli simbol življenja. Jajca so tudi starodavni simbol plodnosti, medtem ko so ljudje verjeli, da pomlad prinaša novo življenje in omogoča ponovno rojstvo.

Jajce svoje velike vloge v religiji zagotovo ni dobilo šele s pojavom krščanstva, ampak je že za mnoge narode pred tem simboliziralo ponovno rojstvo in nesmrtnost, večni cikel življenja.

Velikonočni nedelja – čas Kristusovega vstajanja

V soboto je Kristus vstal od mrtvih. To je dan blagoslavljanja jedil, krstne vode, kurjenja kresov. Po farnih cerkvah in pri kapelicah k blagoslovu oziroma žegnu prinesejo velikonočna jedila, ki jih gospodinje večinoma pripravijo že dan prej.

Po tradicij v zgodnjem nedeljskem jutru se v cerkvi odvija procesija čaščenja Kristusovega vstajenje od mrtvih. Božji grob je ostal prazen zato skupaj pojejo t.i. vstajenjsko alelujo, s katero izražajo veselje nad tem, da je Božji sin premagal smrt in vstal od mrtvih. Ta dan je družinski praznik, dan praznične zbranosti, ko ljudje ostajajo doma. Po maši sledi bogat velikonočni zajtrk, ki se pripravi iz jedi, ki so bile blagoslovljene v soboto.

Velikonočna pojedina doseže poseben pomen v nedeljo, na dan, ko je Jezus vstal od mrtvih, in se ga zato kristjani še posebno veselijo.

Velikonočni ponedeljek – čas, ko zajčki nosijo pirhe

Na velikonočni ponedeljek ljudje hodijo na obiske k sorodnikom in znancem. Temu pravimo, da gredo ljudje »v Emavs«, sicer pa pravimo, da zajček nosi remenice, ki jih ponekod nastavi skrite med rože v grmovju.

Velikonočnih zajčkov in pisanih remenic so najbolj veseli otroci – tisti, ki še verjamejo, da jim je zares prinesel zajček in vsi ostali majhni in veliki otroci po srcu.

M. B.