Zakaj je v DZ izvoljen nekdo s 400 glasovi in ne nekdo z več tisoč glasovi?

V Sloveniji imamo proporcionalni sistem razdelitve poslanskih sedežev, ki izhaja iz načela, da morajo dodeljeni poslanski mandati ustrezati dobljenim glasovom na volitvah. A hkrati v zadnjem času vse več strokovnjakov ugotavlja, da sistem ni pravičen, saj lahko iz nekega volilnega okraja v Državni zbor pride kandidat, ki je zbral 10-krat manj glasov od protikandidata.

Za volitve poslancev DZ imamo v Sloveniji oblikovanih osem volilnih enot, pri čemer je vsaka volilna enota razdeljena na 11 volilnih okrajev. Šesta volilna enota, to je volilna enota Novo mesto, na primer obsega naslednje volilne okraje: Črnomelj, Novo mesto I, Novo mesto II, Trebnje, Brežice, Krško, Sevnica, Laško, Hrastnik, Trbovlje in Zagorje ob Savi.

Ko volivci glasujejo, na glasovnici obkrožijo stranko, ki jo želijo voliti, zraven pa je pripisana tudi oseba, ki za stranko kandidira v tamkajšnjem volilnem okraju. Pri tem glas za stranko in osebo ni ločen, kar pomeni, da volivec glasuje tako za stranko kot za kandidata, ki je izvoljen v državni zbor, če stranka dobi poslanski mandat.

Da stranka dobi poslance v Državni zbor (DZ), mora na državni ravni prejeti vsaj štiri odstotke glasov. Slovenski volilni sistem je takšen, da če stranka v določeni volilni enoti dobi tri poslance, si ti med seboj konkurirajo, saj v DZ pridejo prvi trije iz iste stranke, ki so v svojih volilnih okrajih zbrali največ glasov. Na primer. Stranki SDS so na nedeljskih volitvah v volilni enoti Novo mesto pripadli trije poslanski sedeži, pri čemer so poslanci postali Tomaž Lisec (volilni okraj Sevnica); Anja Bah Žibert (volilni okraj Novo mesto I) in Franci Kepa (volilni okraj Trebnje). Slednji je iz DZ izrinil svojo strankarsko kandidatko Majo Kocjan (volilni okraj Črnomelj), ker je v svojem volilnem okraju prejela (le) 0,7 odstotka manj glasov, kot jih je Kepa prejel v svojem volilnem okraju.

Že to, da volilni sistem poslance iste stranke sili, da tekmujejo med seboj in ne s kandidati drugih strank, nekateri ocenjujejo kot svojevrstno anomalijo našega volilnega sistema.

Nenavadno je tudi to, da v DZ ni nujno izvoljen kandidat, ki v nekem volilnem okraju prejme več glasov. V volilnem okraju Krško je na primer kandidatka SDS Martina Prevejšek zbrala 2633 glasov, Dušan Šiško iz SNS pa samo 785, a Prevejškova ni postala poslanka, Šiško pa je.

Skrajni primer je bil v enem izmed volilnih okrajev, kjer je v DZ prišla poslanka, ki je prejela le 400 glasov, medtem ko so njeni protikandidati, ki so prejeli več tisoč glasov, izpadli.

Pred časom se je tudi zaradi takšnih anomalij državni svet odločil pred ustavnim sodišče spodbijati posamezne določbe volilne zakonodaje, o čemer pa ustavno sodišče še ni odločilo. Nazadnje je ustavno sodišče pri Državni volilni komisiji naročilo analizo, ki je pokazala, da so kandidati v manjših volilnih okrajih lažje izvoljeni v DZ kot tisti v večjih volilnih okrajih, kar pomeni, da je glas volivcev v manjših volilnih enotah vreden več kot v večjih volilnih enotah, kar pa je skregano z ustavnim načelkom, da je glas vsakega volivca vreden enako.

Tudi zato lahko realno pričakujemo, da bo ustavno sodišče že kmalu razveljavilo posamezne člene volilne zakonodaje.

M. R.