Sv. Miklavž skozi čas…

Miklavž, kakor pri nas navadno imenujemo svetega Nikolaja, je gotovo eden najbolj priljubljenih svetnikov. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci, ko na večer pred svojim godom hodi okrog in jim prinaša darove – pridne nagrajuje, poredne pa prepusti kaznim svojih spremljevalcev, parkeljnov. Podoba tega prikupnega svetnika je v nas tako močno živa že od otroških let, bolj kakor podoba malokaterega drugega svetnika.

Živel je v četrtem stoletju v bizantinski pokrajini Licija, sedanja Turčija, in je skrivaj obdaroval ljudi. To je tudi skoraj vse, kar je znanega o Nikolaju, ki je zavetnik pomorščakov, trgovcev, lokostrelcev, prostitutk, lekarnarjev, odvetnikov, zapornikov ter Rusije in Amsterdama.

Cerkve svetega Nikolaja pogosto najdemo ob pomembnih pomorskih pa tudi rečnih plovnih poteh. Stolnica v Ljubljani je posvečena svetemu Nikolaju, saj je bila Ljubljanica včasih pomembna plovna reka.

Pravijo, da je bil Nikolaj sin premožnih staršev, vendar je vse podedovano bogastvo razdal ubogim, zato se ga od nekdaj drži sloves radodarnega svetnika. V številnih deželah, zlasti v osrednji Evropi, je sveti Nikolaj tisti, ki obdaruje (pridne) otroke. To se zgodi v noči s 5. na 6. december, ki je Nikolajev godovni dan.

Sveti Nikolaj je eden najbolj priljubljenih svetnikov. Na Slovenskem mu je posvečeno največ cerkva, blizu dvesto. To priča o tem, kako priljubljen je bil ta svetnik.

Najstarejši ohranjeni opisi Miklavževega obhoda na Kranjskem izhajajo iz sredine 19. stoletja. Javni obhodi so se pojavljali vse do 50. let 20. stoletja. Nato je sledilo nekaj let zatišja, ko povork niso izvajali v javnosti. Šele po letu 1991 se je javno praznovanje prihoda Miklavža znova pojavilo. Da je tradicija miklavževanja na Slovenskem globoko zakoreninjena, pričajo tudi nekatere vraže, ki so povezane s tem praznikom.

Sveti Miklavž prinaša skromna darila. Na krožnikih ali v nogavicah, ki mu jih nastavijo otroci, pusti orehe, jabolka, fige, mandarine, suho sadje, sladkarije,… Poredne pa na žalost čaka le šiba.

Parklji so starejši od Miklavža in so še del poganskega izročila. Razlike so tudi v številu Miklavževega spremstva – ponekod hodita ob Miklavžu le po en angel in en parkelj, drugje pa dva angela in cela skupina parkljev.

Kaj o Svetem Miklavžu pripovedujejo v slovenskem izročilu

Slovenska ljudska pravljica Sveti Miklavž in parkelj pripoveduje o tem kako se je Miklavž odpravil obiskat revnega dečka, ki je bil bolan in tudi lačen. Miklavž si je naložil vrečo jabolk zanj in ker je zunaj zelo močno snežilo je vzel konja in si opasal meč namesto da bi vzel palico. Medtem ko sta s konjem dirjala skozi temno noč, se je le ta v hipu ustavil. Ker je Miklavž v roki držal vrečo, ni mogel pogledat, kaj je razlog. Tako je vzel meč in z njim zamahnil proti črni pošasti. Nekaj je zacvililo in nato je konj zdirjal dalje. Deček je bil zelo vesel darila in Miklavža, ki ga je tolažil ob postelji. Tedaj je nenadoma nekdo začel javkati: »Miklavž, krempelj nazaj!«. Bil je parkelj, ki je iskal svoj krempelj, katerega je našel dobri mož v svoji nožnici. Ko ga je vrnil parkeljnu, se mu je ta zahvalil in mu rekel da se sedaj lahko vrne nazaj k nemarnim, Miklavž pa k dobrim, bolnim, ubogim in pridnim. Od takrat naprej torej za Miklavžem hodijo parkeljni.

Parkelj, Borovci pri Ptuju. (Foto: Slovenski etnografski muzej )

Sv. Miklavža oziroma sv. Nikolaja poznajo v dobršnem delu katoliške Evrope. Velja za enega najbolj priljubljenih svetnikov, za pomočnika v stiski in čudodelnika. Praznovanje se je preneslo tudi v Ameriko, kjer pa je dobil povsem novo »kokakolizirano« podobo. Ameriški Santa Claus oziroma po naše Božiček je pravzaprav sv. Miklavž oziroma sv. Nikolaj. In čeprav se sliši neverjetno, gre v bistvu za isto osebo.

Da domišljija ne pozna meja, kaže tudi to, da nekateri otroci verjamejo, da rdeča večerna zarja pomeni, da sveti Miklavž peče piškote. 🙂

N. N.