Za možgansko kapjo v Sloveniji zboli okoli 4000 ljudi na leto. Čeprav gre za tretji vzrok smrtnosti in prvi vzrok invalidnosti pri nas, ki za sabo nosi visoke stroške zdravljenja in posredne stroške. Dejstvo pa je, da se za preventivo te bolezni namenja razmeroma malo denarja.
Dejavniki tveganja
Glavni dejavnik tveganja za možgansko kap, na katerega lahko vplivamo, je povišan krvni tlak. Na možnost kapi vplivajo tudi kajenje, slab način življenja in povišan holesterol. Pomemben dejavnik za možgansko kap je tudi nereden utrip srca, zaradi česar nastane v srcu strdek, ki nato pride do možganov. V teh primerih je pogosta obsežna možganska kap s hudimi posledicami.
Dejavniki tveganja, ki so tesno povezani z možgansko kapjo, so v prvi vrsti zvišan krvni tlak, zvečan krvni holesterol, sladkorna bolezen, kajenje, prekomerno uživanje alkohola in debelost.
GROM
Najbolj značilni znaki, po kateri lahko prepoznamo možgansko kap, se skrivajo v črkah besede GROM. Pozorni moramo biti, če je okvarjen govor, roka in obrazna mimika. V tem primeru je takoj, v roku ene minute treba poklicati rešilca.
Strokovnjaki pravijo, da si velja za prepoznavanje znakov kapi zapomniti besedo GROM:
- G pomeni, da je prizadet govor ali razumevanje govora;
- R pomeni, da ohromi roka ali noga na eni strani telesa;
- O pomeni, da potegne eno stran obraza;
- M pomeni, da se mudi in je pomembna vsaka minuta.
Uspešnost zdravljenja možganske kapi je namreč zelo odvisna od tega, kako hitro bolniki pridejo do ustrezne pomoči. Če prejmejo zdravilo v roku 90 minut po prvih znakih, bo eden od petih bolnikov odkorakal iz bolnišnice. Če jih zdravijo v roku ure in pol do dveh ur, bo iz bolnišnice odkorakal eden od devetih bolnikov.
Možganska kap je v razvitem svetu eden od poglavitnih vzrokov smrti in invalidnosti.
Za zdravljenje teh bolnikov gre na leto 35 milijonov evrov, okoli 65 milijonov evrov je še posrednih stroškov. Če bi dejavnike za možgansko kap pravočasno odkrili, bi lahko marsikatero kap preprečili.
Odvisno od oblike kapi
Preživetje pa je odvisno tudi od tega, kakšna oblika kapi prizadene bolnika. Po ishemični kapi, kjer pride do strdka v možganih, je najnižja smrtnost, umre okoli 14 odstotkov bolnikov. Pri kapi zaradi nenadne krvavitve iz možganske arterije je smrtnost okoli 50-odstotna. Pri hemoralgični kapi, do katere pride zaradi počene žile v možganih, pa umre okoli 30 do 40 odstotkov bolnikov.
Ob tem je opozorila na hude posledice, ki jih imajo lahko bolniki po kapi. Če huda kap prizadene starejšega bolnika, to zanj in njegovo družino pomeni katastrofo, saj je takšen bolnik pogosto prikovan na posteljo in je v plenicah. Mlajši bolniki se kar dobro motorično rehabilitirajo, a so kognitivno poškodovani in denimo na delovnem mestu ne zmorejo več enakih obremenitev.
Možganske kapi pri mladih so razmeroma redke, vzroki so raznovrstni, kot denimo genetske bolezni, avtoimune bolezni, pri veliko mladih bolnikov pa niti ne najdejo vzroka za bolezen.
Osebna izkušnja
Zazvonil je telefon, bila sem sredi sestanka. Pozabila sem utišat zvonjenje. Bila je mama. Javila sem se. V tistem trenutku se je zame ustavil svet, tla pod nogami niso več obstajala. Oče je bil že v bolnišnici zaradi možganske kapi.
Še zjutraj sem se slišala z njim. Bilo je vse normalno. Izmenjala sva nekaj besed in se napotila vsak po svojih opravkih. Dan se je odvijal naprej. In zgodilo se je … oče je v glavi zaslišal močno piskanje, čutil je, da bo padel. Streslo ga je in obležal je na tleh. Na srečo je ostal pri zavesti in delno gibljiv. Pri sebi je imel telefon in je lahko poklical mamo v službo. Takoj je vedla, kaj se je zgodilo, saj je komaj govoril. Tudi celotna desna stran mu motorično ni delovala. Odhitela je domov in ga spravila v bolnišnico. Vzrok je bil seveda nenormalno povišan pritisk. Vendar, imeli smo srečo! Vsi trije. Oče je preživel. In ne samo to, še danes govori, hodi, sicer nekoliko pošepava in se nekoliko slabše spoprijema s stresom, vendar nas to ne moti. Še vedno je aktiven in dela okrog hiše ter v svoji delavnici. To se je zgodilo letos, v decembru bo praznoval 65. rojstni dan.
Žal, niso vsi te sreče in smo lahko hvaležni za takšen izid, ki se je odvil skoraj brez posledic. Imel je srečo, da je imel pri sebi telefon in je lahko poklical. V nasprotnem primeru ga ne bi našli še pol dneva. O posledicah tega si ne upam niti razmišljati. Izkušnja je bila boleča za celo družino, vendar se zdaj veselimo srečnemu koncu.
Omeniti moram, da oče ni nikoli kadil, nikoli pil in z mamo uživata zdrave ter nemastne obroke. Verjetno so vse to res dejavniki, ki pospešujejo možnost razvoja te bolezni, vendar niso edini. Bojim se, da sta tukaj tudi zelo pomembna stres in današnji način življenja. Zato svetujem – vzemite si čas zase, za sprehod v naravi in preživite čim več prostega časa svojim bližnjim. Nikoli ne veš, kaj sledi jutri. Jaz sem dobila še eno priložnost, da lahko še vedno obiskujem oba starša.
K. J.
