Marjan Ogorevc: Postavimo duhovnost na zemljo

Marjan Ogorevc je bioterapevt, bivši podmorničar, častnik v slovenski vojski, športnik, trener, šaman, pisec kolumn, pisatelj in še bi lahko kaj našli. Znan je postal predvsem kot član strokovnega tima in po vrnitvi v šport tudi trener olimpijskega zmagovalca Primoža Kozmusa. Sedaj več ne deluje kot terapevt, vendar se s tem njegovo poslanstvo ni bistveno spremenilo. Še vedno je tu in še vedno zelo aktiven. Svojo pot nadaljuje in nam svoje znanje nudi skozi predavanja, knjige, predavanja v šoli za bioterapevte in vodenje celostnih potovanj. Za seboj ima že kar nekaj knjig in nekatere med njimi so prevedene že v hrvaški, nemški, italijanski, angleški, poljski in srbski jezik. Pred nami je sedaj njegova nova knjiga, Spreminjamo sebe spreminjamo svet, ki prečka meje prehojenega do sedaj. Knjiga je povzetek šestih predavanj, ki so polnila dvorano v Cankarjevem domu.

Marjan Ogorevc

V uvodu knjige navajate dejstvo, da smo na meji, ko lahko kot človeštvo napredujemo ali nazadujemo. Kam nas pravzaprav vodi današnja pot? Vi na nek način neposredno govorite o možnosti nazadovanja človeštva, medtem pa je naša zahodna ideologija nasičena z govorjenjem o napredku in razvoju. Mediji so polni teh besednih zvez. Torej je vaše mnenje, da ne napredujemo?

Torej, tehnološko napredujemo, z razvojem zavesti pa smo pravzaprav zaostali, zaradi tega ne moremo slediti tehnološkemu razvoju. Razvoj družbe je šel na različnih področjih tako daleč, da tega ne moremo več spremljati, ljudje so se posledično začeli zapirati vase, imajo veliko težav sami s sabo, problem je s preživetjem zaradi tega, ker so zahteve po višjem standardu tako visoke, da jih ne moremo spremljati. Večina ljudi ne zasluži dovolj, da bi lahko živeli v takem standardu, kot bi si želeli. Zelo težko razumejo, da ne moremo imeti vsi vsega, da ne moremo vsi imeti velikih ekranov, voziti dragih avtomobilov, in ljudje se zelo težko prilagajajo temu.

Kakšno je vaše mnenje o današnjih tako imenovanih in tudi samooklicanih duhovnih voditeljih (šamanov, terapevtov, angelskih terapevtov, zdravilcev,…), ki se kar množijo? Ali so ti lahko za nas škodljivi? Ali za svoj osebni razvoj potrebujemo pomoč terapevta? Če ja, kako naj izberemo med tako pestro ponudbo? Kako vemo, komu lahko zaupamo?

Komu lahko zaupamo, je pravzaprav zelo težko reči, čas, ko smo imeli voditelje oziroma guruje, in smo jim lahko slepo zaupali, je mimo. Evolucijsko gledano, v preteklosti smo potrebovali voditelje, ki so prihajali iz vzhoda ali Amerike, to so bili verski voditelji, ki smo jim zaupali, vendar je sedaj ta čas mimo. Ne zaradi tega, da takih voditeljev več ni, ampak je prišel čas, ko moramo sami prevzeti odgovornost za svoje življenje, to pomeni, da smo prepuščeni sami sebi in moramo sami najti tistega voditelja, ki nam bo pomagal, da gremo naprej. Družba je na splošno zelo zmedena, ne zaupamo več nikomur in nimamo več avtoritete, ki bi ji zaupali. Ne zaupamo več politikom, ker se v glavnem pehajo za tem, kako bi zmagali na volitvah, zato smo, kot sem že omenil na začetku, prepuščeni sami sebi.

Ponudbe duhovnih vsebin je na trgu ogromno in težko je izbrati v tej nasičenosti. Vendar sem menja, da vsak najde točno tisto vsebino, ki ustreza njegovemu stanju zavesti. Tisti, ki so bolj primitivni, agresivni, ki delujejo samo za lastni dobiček, bodo pač naleteli na voditelje, ki ustrezajo temu, tisti, ki so pa bolj odprti, pa poiščejo voditelje, ki so bolj odprti.

Po moje so najboljši guruji/učitelji tisti, ki nas učijo, da vse kar naredimo, mora biti dobro za nas, našo družino, za ožjo in širšo skupnost, za človeštvo, za planet Zemljo. Takrat gremo v pravi smeri. Tega nam v naši družbi zelo primanjkuje, ker še vedno veliko ljudi funkcionira na plemenski filozofiji, torej mora biti dobro za mene, za mojo družino, za mojo politično stranko, za tiste, ki obkrožajo mene in od katerih imam korist. Premalo pa razmišljajo, da vse kar naredimo, mora biti dobro tudi za širšo skupnost. To je v resnici velik problem.

Knjiga, ki ste jo sedaj izdali, je narejena po konceptu osebnega priročnika. Ali to posamezniku zadošča za osebni preboj ali mu je vseeno potrebna še pomoč terapevta?

Samo ena knjiga definitivno ne zadošča, potrebujemo še več širine v tem. Potrebno je prebrati tudi še kaj drugega. Glavno sporočilo moje knjige je, ko spremenimo sebe, spremenimo tudi okolje. Vsak posameznik poskrbi za to, da spremeni sebe in potem bo družba v celoti boljša.

Pomembno se mi zdi, da razmišljamo v smeri, da ne moremo spremeniti zunanjih okoliščin, lahko pa spremenimo sebe in potem se spremenijo tudi zunanje okoliščine.

Sedaj, ko je šamanizem postal na nek način že tržna niša, so vse bolj iskane tudi haluciogene substance, ki izvirajo iz njihove kulture. Npr. gobice, peljotel,…na primer z Ajavasko se je razvil že pravi turizem, ki ga drago tržijo. Kakšno je vaše mnenje o tem? Nam to lahko pomaga? Ali nam škodi?

Šamanizem je bil tako rekoč, če se lahko tako izrazim, prvotna naravna religija, ki nas uči, da mora biti življenje vpeto v naravo, da sodelujemo z naravo, da je bog v vsemu in ne nekje na nebu. Šamanizem je še vedno prisoten v nekaterih družbah po svetu. Tudi sam sem bil med šamani v Sibiriji, Peruju in pred kratkim v Nepalu. Tam je njihovo naravno okolje in ljudje jim zaupajo ter se jim prepuščajo. Njihovi obredi sovpadajo z okoljem. Šamani ljudem približajo boga, ki je vse prisoten, ki ne ukazuje, kaznuje ali vrednoti, še najmanj pa podaja božje zapovedi. Je samo na volji, da vzamemo tisto, kar nam pomaga, da lažje sami naredimo, da ima življenje smisel.

V naše okolje pa ne moremo nekritično prinašati nobene filozofije, tudi šamanizma ne. Njihovih običajev in ritualov ne moremo kar sprejeti, ker mi drugače funkcioniramo. Lahko pa prevzamemo izvlečke, tista dobra sporočila – poskrbeti zase, živeti v skladu z naravo, se povezovati navzgor z absolutnim božanskim, čisto zavestjo, se prizemljevati, … od tega imamo lahko zelo velike koristi. Tudi izvorno krščanstvo, predvsem gnostično krščanstvo, nas uči podobnih zadev, samo izrazoslovje je drugačno. Govori pa o isti zadevi. Mimogrede, jaz ločim med vernim in religioznim. Veren je tisti, ki veruje v nekaj, kar mu ponujajo, ki tega ne razume povsem in tudi direktno ne začuti, torej rabi posrednika. Religiozen pa je tisti, ki ima izkušnjo gnoze – božanskega in ne potrebuje več vere in posrednika, saj ima spoznanje.

Naj se navežem še na substance. Povsod po svetu ljudje uživajo določene substance, da bi spremenili svoje stanje zavesti. To jemljejo kot rekreativne droge, da se boljše počutijo, ali pa za namene doseganja višjega stanja zavesti, v namene zdravljenja. To je potrebno jemati s pomočjo strokovnjakov, ki so za to usposobljeni. Torej, občasno in samo z določenim namenom. Kadar pa to začnemo jemati v rekreativne namene, kot na primer Slovenci jemljemo alkohol, potem postane to problem.

Na splošno, stanje zavesti, ki ga dosežemo s haluciogenimi substancami, ni realno. To je samo trenutno, ko prideš k sebi, si ponovno na istem nivoju. Sam primerjam to z osvojenim vrhom gore, ki ga lahko dosežeš tako, da sebe psihično in fizično pripraviš na vzpon ali pa se na vrh pripelješ s helikopterjem. Določeno stanje torej lahko dosežemo tako, da se razvijamo in spremenimo, ali pa stanje dosežemo s pomočjo substance.

Na svojih predavanjih se velikokrat ne morete zadržati in poveste tudi kaj čez politiko. Nekako se verjetno počasi vsi zavedamo dejstva, da politiki ne delujejo v našo korist, ampak so usmerjeni v zadovoljevanje lastnih potreb in korist korporacij. Kako lahko napredujemo v bolj zdravo družbo, ko pa imamo take voditelje? Kako na nas vpliva politika, korporacije in njihova manipulacija?

Politika je vedno odraz stanja v družbi. Leva in desna opcija sta naravno potrebni, da ustvarjajo ravnovesje. Naravno sta tudi v konfliktu. Kadar se ti dve strani med seboj prepirata, katera ima prav, takrat je ta konflikt destruktiven. Škodljiv za družbo. Kadar pa imata ti dve opciji pred sabo še tretjo točko, točko enosti ali skupnega interesa – to je dobrobit naroda zaradi katerega jih v bistvu tudi plačujemo, takrat bi bil njihov konflikt konstruktiven.

Sam sem mnenja, da lahko v času demokracije pridejo na vrh tudi ljudje ali voditelji, ki temu niso dorasli. Taki bodo najprej poskrbeli zase in za svojo politično opcijo ter tiste, od katerih imajo koristi. To pa ni ravno dobro za družbo kot celoto. Ne glede na to ali govorimo o levi ali desni strani, imajo lahko na položajih tudi dobre ljudi, ki delajo za dobrobit družbe. Verjetno se politiki, ki so na vrhu, trudijo biti najboljši, vendar tega ne zmorejo zaradi svoje nizke ravni zavesti – zaradi neznanja, morda interesov. Ne zmorejo biti boljši, kot so, ker je tudi družba takšna, kot je.

Nahajamo se v času svetovne krize. Je to obdobje, ko moramo spremeniti naš način delovanja in sprejemanje sveta? Se je ta preizkušnja, o kateri govorite v novi knjigi, že začela?

Vsi procesi v družbi so ciklični, vedno ko pridemo do vrha, sledi padec. To je po naravnih zakonih tudi potrebno, da se na nek način preverijo stvari, ki držijo vodo, da vidimo, kje smo, in da vse tisto, kar ni dobro, odpade. Sam potegnem vedno tudi nekaj pozitivnega iz tega. Kriza, ki se je začela pred 10 leti, je resitirala svetovno situacijo, preživelo bo le tisto, kar je kvalitetno, kar lahko preživi. Tudi v naravi ne preživi tisto, kar se nam zdi dobro, ampak preživi tisto, kar je močno, tisto kar lahko vzdrži preizkušnjo časa. Do sedaj smo bili navajeni na višji standard, kot smo si ga lahko privoščili, s krediti in zadolževanji, zato se je moralo vse to podreti.

Mediji imajo tukaj zelo velik vpliv. Če oni trdijo, da smo v krizi, potem ljudje prevzamejo to razmišljanje, da je kriza, pahnemo se v stanje žrtve in samopomilovanja in tako to postane program, po katerem delujejo. Do danes se gospodarstvo ni veliko izboljšalo, a  ker se govori, da smo prišli iz krize in se govori bolj pozitivno, ljudje bolj pozitivno razmišljajo, začeli so več trošiti in to nas lahko pripelje tudi iz krize. Programirajo nas mediji in vplivajo na naše stanje.

Sam v šali kdaj rečem, da nas mediji hipnotizirajo. Hipnotizirajo nas tudi vera, politika, reklame. Vse tisto, kar vpliva na nas, nas na nek način hipnotizira. Večina ljudi še vedno verjame, da je tisto, kar je v medijih, resnično in ji slepo verjame. Televizija mora doseči čim večjo gledanost, saj od tega živi. To pa doseže s tem, da dramatizira, poudarjaj stvari, ki razburijo ljudi

Kakšen je izziv sodobnega šolstva?

Šolstvo bi moralo spremeniti način podajanja znanja, začeti gledati bolj široko in ne podajati samo tistega, kar sistem želi. Otroke bi bilo potrebno izobraževati, da postanejo sposobni in samostojni odrasli in ne nekdo, ki nakupuje in sodeluje s sistemom. Morali bi učiti tudi, da je človek telesno, energetsko in duhovno bitje, potreben bi bil celosten pogled, ki bi bil vpet v šolski sistem. Potrebno bi bilo začeti pri učiteljih. A tu nastane problem, saj nekdo, ki je učitelj že 30 let, ima zastarel način poučevanja. Tudi učitelji bi se morali učiti in spreminjati ter znanje podajati na novi način. Učenje najbolj temelji na učenju na pamet, da si zapomnijo čim več podatkov. S tem si razvijajo predvsem levo polovico možganov, desno pa, ki je usmerjena bolj celostno in je bolj umetniška in kreativna, če bi temu lahko tako rekli, pa premalo razvijamo. Premalo imamo po vsej verjetnosti tudi umetnosti in vseh teh kreativnih dejavnosti, ki razvijajo desno polovico možganov. Cilj šolskega sistema je bolj usposobiti ljudi, da lahko delajo na določenih delovnih mestih.

Če smo, gledano skozi sistem, v času napredka in razvoja, kako to, da se vse več ljudi srečuje s kroničnimi boleznimi (rak, …)? Kaj je vzrok, da vse več ljudi trpi za različnimi oblikami tesnobe (depresija, anaksioznost,..)?

Bolezen je na nek način kot rdeča lučka na avtomobilu, ki nam sporoča, da nečesa ne delamo prav in da tudi naši predniki niso delali prav. Tudi iz prejšnjih življenj smo prinesli določene probleme, ki jih nismo uspeli razrešiti in je tako nastala neka vrsta katarze vsega tega. Na telesni ravni se bolezen pojavi kot posledica energijskih destrukcij, še globlje pa tudi našega razmišljanja, stališč, prepričanj in vsega tistega, kar lahko najdemo na globljih, nevidnih ravneh. Vse tisto, kar sodobna medicina imenuje vzroki za bolezen, so v resnici samo sprožilci, vzroki so globlje. Problem sodobne medicine je v tem, da se ukvarja samo s telesom. Izhajajo iz tega, da je telo sestavljeno iz organov in le-te poskušajo popravljati. Sistem jim onemogoča, da bi si zdravniki za pacienta vzeli več časa za pogovor, usmeritve v bolj zdrav način življenja. Zaradi tega potrebujemo tudi tako imenovano naravno medicino, ki je v pomoč zdravstvenemu sistemu. Vendar nas, ki se ukvarjamo z naravno medicino, ne jemljejo resno, ker nas vidijo na drugem bregu. V resnici pa smo v istem čolnu in bi lahko sodelovali ter na ta način lažje premagovali bolezni. Cilj bi moral biti usmerjen v preventivo. S tem bi bilo lahko tudi zdravstvo cenejše, saj bi bilo manj bolezni, ljudje bi prevzeli odgovornost za svoje napake, ki so jih storili v preteklosti. Lahko bi začeli sodelovati z zdravnikom in terapevtom, kar bi dalo bistveno boljše rezultate.

Medicina na zahodu je nekoliko zašla, saj gre v smer zaslužkov in zdravnik, ki je bil včasih poklican za to delo, danes to opravlja kot poklic, kar pa ni pravi odnos. Vendar na svojih potovanjih opažam, da imamo, ne glede na vse, dobro medicino, ker ponekod je praktično nimajo. Velik del sveta nima javnega medicinskega sistema, ponekod pa je zdravnik dostopen samo tistim, ki imajo dovolj denarja.

Vse pa bi bilo bolje, če bi mi sami pri sebi začeli razmišljati, da nam ni nihče kriv za naše stanje in da smo se sami pripeljali v takšno stanje zaradi neodgovornega in napačnega delovanja, včasih tudi zaradi pasivnosti. Včasih ni nujno, da delujemo napačno, ampak je škodljivo za nas, če nič ne naredimo. Včasih smo preveč pasivni in pustimo, da stvari tečejo mimo nas. Če bi prevzeli odgovornost in tvorno sodelovali, potem bi bila medicina tudi boljša. Če ne bi bilo naših pričakovanj na način, ti mene pozdravi, jaz pa samo čakam, ampak bi tudi razmišljali, kaj lahko jaz sam naredim, zdravnik mi pa samo pomaga, potem bi bila medicina bistveno bolj uspešna in poceni.

V povzetku nove knjige smo zasledili stavek : » potrebujemo novo definicijo človeka, tega, od kod prihaja in kakšen je smisel življenja«. Lahko poveste kaj več o tem?

Od kod človek prihaja, je na voljo veliko različnih filozofij, hipotez in ne bi si drznil spuščat v to in trditi, da imam pravo definicijo tega.

Moj smisel življenja je v tem, da se učim in prispevam k svoji lastni evoluciji. Evoluciji svoje zavesti ali duše. Izhajam iz tega, da imamo večkratno življenje, tudi mi kot individualna zavest ali duša se razvijamo skozi ta proces, s tem pa prispevamo tudi k evoluciji civilizacije, kar je zelo pomembno. In se tako kot celotna civilizacija razvijamo naprej.

Pogosto sem se na terapijah srečeval z ljudmi, ki so želeli, da jim pomagam najti smisel življenja, moj odgovor je bil vedno:

» Smisel življenja si moraš najti sam, osmisli si ga. Če za tebe nima nič nobenega smisla, potem pač živiš kot teliček. Vse je brez smisla, ješ, hodiš v službo, spiš ali pa si najdeš nek smisel. Življenje ne sme priti od zunaj, ampak znotraj iz tebe«.

Zame je smisel življenja, da se razvijam, da prihajam do novih spoznanj, da sem koristen tudi za družbo, s tem kar počnem. Zame je vedno smisel ali izziv, da najdem boljše in boljše prijeme oziroma razlage, kako ljudem pomagati razumeti sebe in življenje, kako prevzeti odgovornost zase, kako delovati preventivno, da bi jim bilo v prihodnosti boljše.

Navajate, da ste skozi novo knjigo duhovnost postavili na zemljo. Lahko kaj več poveste o tem?

Izhajam iz tega, da ni duhovno tisto, kar delamo, ampak odnos do tistega, kar počnemo. Duhoven je lahko vsak; politik, učitelj, smetar, … če ima le pravilen odnos do tega. Torej, spustim duha na zemljo, na ta svet. Z duhovnostjo si posameznik pomaga, da bolje živi, izboljšuje svoje odnose v družini in družbi, da je zadovoljen in lažje poskrbi zase.

Tudi Kabala pravi, da si toliko duhoven, kolikor lahko tiste duhovnosti, ki si je dosegel nekje na drugih nivojih, spustiš v življenje na zemlji. Vse drugo je prodajanje megle.

Če o duhovnosti govoriš, ne moreš pa je uporabiti v vsakdanjem življenju, potem je to nesmisel.

V današnjem času ne moreš nikamor pobegniti. Tudi če se izklopiš iz tehnike, se preseliš v osamo nekam v naravo, zaradi tega ne boš nič bolj duhoven. Lahko je biti duhoven v cerkvi ali na svetem mestu, bodi duhoven v vsakdanjem življenju, ko se zjutraj zbudiš, ko je potrebno otroke v šolo pospremiti, ko je potrebno iti v službo in plačati račune – tukaj bodi duhoven. To je najvišja stopnja duhovnosti, vse drugo je pa bežanje. Veliko ljudi, ki ne zmore več življenja, gre med menihe pod pretvezo, da bodo tam samo molili in služili bogu, ampak bogu lahko služiš tudi v vsakdanjem življenju, če si koristen za družbo, če prevzameš odgovornost za svoje življenje in prispevaš nekaj družbi.

Danes je veliko govora tudi o ljubezni. Veliko se govori o njej, vendar ali jo tudi živimo?

Definicija havajskih šamanov o ljubezni, ki mi je posebej pri srcu  »Ljubezen je, dovoliti, da se vse odvija tako, kot se odvija, in dovoliti vsakemu, da živi to, kar je.« To je brezpogojno.

N. G.