1. november – dan spomina na mrtve

pixabay.com

Dan spomina na mrtve oziroma dan mrtvih je v Sloveniji državni praznik, ki se v spomin na umrle praznuje 1. novembra. Praznik je sekularna različica krščanskega praznika vsi sveti.

Za ta dan je značilno obiskovanje grobov in udeležba pri cerkvenih obredih oziroma spominskih slovesnostih na vojaških grobovih in pokopališčih. Na praznik vseh svetih se odvijajo maše po vseh slovenskih župnijah, popoldne pa bodo molitve za verne rajne v cerkvah in na pokopališčih.

V Sloveniji je 1. november postal državni praznik po letu 1990.

Dan mrtvih skozi čas

Sprva so se spominjali samo mučencev Cerkev se je na začetku z javnim čaščenjem spominjala samo mučencev, ki so se jim pozneje pridružili tudi svetniki, ki niso bili mučenci. Število mučencev je skozi čas naraščalo, zato se je Cerkev odločila za poseben spominski dan, ko naj bi se spominjali vseh mučencev skupaj

Tak dan je bil od začetka 7. stoletja dalje v Rimu 13. maj, papež Gregor IV. pa je dan prestavil na 1. november in naročil, da se v frankovski državi uvede ta praznik, kar se je leta 835 tudi zgodilo. V pravoslavni cerkvi ga še vedno obhajajo prvo nedeljo po binkoštih.

Šega obrednega kruha

Praznik, po ljudskem izročilu znan tudi kot vahti, je tesno povezan z dnevom vernih duš. Oba dneva po ljudskem izročilu še sredi 20. stoletja ohranjata šego povezano z obrednim kruhom. Gre za hlebčke, ki jih delijo otrokom in revežem na pokopališču ali pred cerkvijo. Ponekod pa otroci in reveži naredijo obhod po hišah, kjer dobijo v dar hlebčke v zahvalo za molitev, namenjeno rajnim. Omenjena šega, ki je še živa na Koroškem, pa tudi ponekod v Beneški Sloveniji in na Tolminskem, simbolizira obdarovanje vernih duš, ki so jim nekoč na predvečer na mizi puščali jedi in pijačo, medtem ko so se sami postili. Post, ki je bil v navadi vse od 14. stoletja je bil na slovenskem etničnem območju zelo strog.

Da gre za praznik, ki je že zdavnaj presegel meje religije, priča tudi dejstvo, da dandanes tudi največji ateisti ob tem prazniku obiščejo pokopališče ter pokojnim prinesejo svečko ali cvetje.

Pomen rituala

Znano je, da naj bi že južni Slovani krasili grobove ob vseh večjih praznikih, tudi za vse svete. Obiskovanje pokopališč in grobov, ki je značilna oblika komemoracije dneva spomina na mrtve, se je prvič pojavila v devetnajstem stoletju.

S časoma se je pojavil razkorak med tovrstnimi šegami in navadami v mestih in na podeželju. Predvsem mestni prebivalci so sveže cvetje zamenjali za plastično cvetje, kar je opaziti še danes.

Pri praznovanju dneva spomina na mrtve gre za cel spekter šeg in navad, ki predstavljajo del materialne kulture; urejanje grobov pred praznikom, krašenje grobov, prižiganje sveč; in tudi duhovne in socialne kulture, kar se odseva na nivoju družinske, cerkvene in družbene sfere. Z obiskovanjem pokopališč ljudje vzpostavljajo stike z znanci, prijatelji, sorodniki. Grob sicer predstavlja neke vrste žalostni spomin na bližnje, vendar je lahko tudi označevalec vrednot ter prostor kjer se vsaj ob tem prazniku na grobovih srečujemo z znanci in sorodniki.

Ta prispevek zaključujem z mislijo, da se na ta dan spomnimo vseh naših ljubih, ki so nas zapustili. A hkrati se zavedajmo, da tisto, kar imamo resnično radi, v popolnosti največkrat zmoremo ceniti šele takrat, ko to izgubimo. Tukaj mislim na zdravje, dobre prijatelje ali pa zgolj sončno jutro. In morda nam prvi november v tem pogledu lahko služi tudi kot blag opomnik na to, da vse, kar imamo danes, z nami morda ne bo večno. Da je morda potrebno prevrednotiti naše prioritete in narediti prav tisto, kar že tako dolgo odlašamo. Da se je potrebno vprašati, ali resnično živimo zadovoljno in izpolnjeno življenje ali pa bi nas morda drobne spremembe lahko vodile do lepšega življenja.

N. N.